Nekaterim se zdi prihod novega družinskega člana nekaj povsem naravnega, nič posebnega. Spet drugim predstavlja to stress v življenju, saj ne vedo, kaj naj pričakujejo... Jaz bi sebe uvrstila nekam vmes. Vse se mi zdi povsem normalno, ni me strah in prepričana sem v to, da J. in psica Kali s tem ne bosta imela nobenih težav (ljubosumje, pomanjkanje pozornosti ipd.)..., vse pa si nekako planiram v mislih...
Na več različnih načinov pa se na ta dogodek seveda pripravljamo.
Jaz si v mislih čez celotni dan predstavljam in načrtujem (sem človek planov), kako bom postopala, ko bo v družino privekal novi član. Začnem že zjutraj, ko se J. zbudi. Malo ga pustim, da se pozabava sam, ko me začne neumorno klicati, mu povem, da naj samo malo počaka. Potem ga vzamem k sebi v posteljo in ga skušam zadržati, kolikor časa se da (ni ravno crkljive sorte, žal), da se predvsem jaz malo raznežim. :)
Čez dan se trudim, da ne skočim takoj, ko nekaj rabi.
Veliko mu kažem trebuh, ga nagovarjam, da se ga dotika, mu razlagam, da je notri dojenček (bratec ali sestrica), sploh ko se premakne, dobi J. velike oči. :) Rečem mu, naj da dojenčku poljubček in sedaj mi majico vleče gor že sam od sebe. Seveda na vprašanje 'kje imaš pa ti dojenčka' dvigne svojo majico in kaže na svoj trebuh ter pove da 'tuti'. :) Kaj pa bi od skoraj dvoletnika lahko pričakovala več?
Čez dan gledava slikanice z vsebino, ki je namenjene pričakovanju novega družinskega člana.
Danes pa smo se lotili tudi sestavljanja postejlice, J. je seveda zraven z vso vnemo, ki jo premore (fant, pač), dogodku prisustvoval in se dela lotil z resnostjo, ki jo premore le otrok. Pravo veselje ga je bilo opazovati.
Končno sem našla tudi mojega dojenčka (igračo), s prababico B. sta ga oblekla, dala spat ipd.
Veliko je možnosti, idej, predvsem pa je za moje pojme glavno vodilo, da se o tem veliko pogovarjamo, smo nežni, se dotikamo, ljubkujemo in smo taki, kot smo brez pretiravanja in strahu. Vse bo namreč še enkrat lepše, kot je sedaj, čeprav velikokrat mislim, da to sploh ni mogoče...:)
p.s. Hvala Ani za čudovite nosečniške fotke!
Jaz bi priporočala še to, naj se čimprej navadi, da ga v podteljo zvečer spravi mož in tudi v splošnem naj se čimbolj naveže nanj, da ne bo potem prevelik šok. Pri nas se je to res super obneslo.
OdgovoriIzbrišiItak. Če je le doma, ga daje on spat. :))
OdgovoriIzbrišiSuper bo! :) Pri nas je razlika 2 leti in 10 dni. Prvi ni bil tako navezan name, sem ga do predvečera drugega poroda jaz dajala spat, kasneje pa mož popolnoma brez težav (sicer odličen nasvet). Ko sem bila v porodnišnici, me ni popolnoma nič pogrešal, ni vprašal zame, sploh, tudi po telefonu se ni želel pogovarjati z mano (šok zame, haha). Mi je pa tako zanimivo. Ta starejši se rad pogovarja o času, ko je bil on dojenček in ko je bil on v trebuščku, takoj pa potem vpraša, kje je bil takrat mali oziroma kar sam pove, da je bil mali takrat pa že velik (ja, pa razumi! :P ). Kar želim povedati je to, da si starejši zaradi majhne razlike sploh ne zna predstavljati, da je bilo kdaj drugače, da kdaj ni bilo malega, da je bil kdaj edinec. Povsem za samoumevnega ga jemlje. Sicer pa smo se od vsega začetka veliko pogovarjali, predvsem zato, ker sem imela v prvem trimesečju težave in ga od takrat nisem več dvignila ali pa mu dovolila skakati po mojem trebuhu. Trebuh smo lupčkali oz bolj "prdeli" nanj, haha, to je užival, nismo brali tematskih knjig ali pa se igrali z dojenčki. Kako bo, ne veš in ne boš vedela, dokler se ne zgodi :)
OdgovoriIzbrišiMa ni kaj za fotke. Tudi pri ta tretjem lahko:)
OdgovoriIzbriši