Spomnim se dne, ko mi je moja dobra prijateljica razlagala, kako hudo ji je, ker nima dovolj mleka za svojega dojenčka. Matrala se je in matrala, bila je že čisto obupana. Jaz takrat še nisem imela svojih otrok... Slišim se, kako sem ji rekla:' Potrudi se, kolikor moreš, pristavljaj čim več, če pa ne gre, pač ne gre. Ne hodi preko svojih meja. Daj mu mleko v prahu. Koliko jih je že zraslo gor na prahu...'.
Danes se s temi težavami soočam jaz pri svoji 3-mesečni deklici. Pristavlja se in odklaplja, joka, ni zadovoljna... Doji se cel dan, pa ni sita. Jaz delam vse, da bi mleko bilo, a ga očitno žal ni dovolj. Dodajam ji malo, čisto po malo, saj je moja velika želja še dojiti. A silišim se, razumno, kako sem svetovala moji prijateljici. Razumno. Sedaj vem, kako se je ona takrat počutila. Ni dober občutek. Zdi se ti, da ne moreš zadovoljiti lastnega otroka, da si nemočen, ne dovolj dobra mama. Ta občutek je nadležen. Kar ne gre in ne gre izpod kože. Moj mož tudi pravi, nič hudega, tako pač je. Ampak le tiste, ki si želimo dojiti, pa nam morda trenutno ne uspeva, vemo, kako je...
Ne razumem žensk, ki se že v začetku odločijo, da ne bodo dojile. Kaj je lahko namreč lepšega kot to, da kadarkoli in kjerkoli nahraniš svojega otroka? Dojenje je posebna vez z otrokom, posebno preživet čas, ki ga nameniš le njemu... Zato vse tiste, ki se soočate s podobnimi težavami, ne se pustit! :=) Vztrajajte in vztrajajte. Ampak vseeno pomislite tudi nase. Težko je, ampak če ne gre, pač ne gre. Morda pa čez kak dan spet 'zalaufa'! Srečno, doječe matere! :)
