V ZMEDENEM SVETU SO TUDI OTROCI ZMEDENI...

Danes zaradi pomanjkanja energije v branje en članek...
Sami presodite.
Lahko noč.

http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042502143

KNJIGA MENE BRIGA

Omenila sem že, kako pomembne se mi zdijo knjige, pa se mi zdi da lahko pred kulturnim praznikom, ki se bliža, o tem napišem še nekaj besed....

Tako doma, kot tudi v službi, so knjige del našega vsakdana. Z J. greva vsaj dvakrat na teden v knjižnico, kjer on zaenkrat (medtem ko jaz izbiram) še sedi v vozičku in gleda eno knjigo, ki mu jo ponudim, kmalu pa ga bom dala na tla ter ga začela učiti, da knjigo, ki jo vzame, vrne nazaj na polico (za pravo mesto bom že jaz naknadno poskrbela).
Zdi se mi zelo pomembno, da otroke seznanjamo s kulturo branja. Le kako naj bi otrok vzljubil knjige, če nikoli ne vidi, da starša bereta? To vprašanje sem zasledila pri enem strokovnjaku za vzgojo (ne spomnim se, kje točno) in se s tem močno strinjam. Ni dovolj le to, da z otrokom gledamo knjigo, mu kažemo slike, se o tem pogovarjamo, mu beremo. Mora nas videti, da tudi mi beremo svoje knjige. Le z vzgledom lahko pričakujemo, da bo del otrokovega življenja to, kar želimo.
Tudi otrokom v vrtcu preberem vsak dan eno zgodbo, ki se nanaša na temo, ki jo obravnavamo v vrtcu. In res je, zelo radi spremljajo besedila, še bolj radi pa ustvarjajo po doživetju le-te. (V službi svojih knjig ne berem in jim v tem nisem vzor, upam, da za to poskrbijo starši:))
Doma nimamo televizije, ker sva z možem proti strmenju vanjo in se nama zdi to izguba prostega časa. Če naju kaj zanima, si to potegneva iz interneta in si kakšen večer pogledava film, poročila ali pa kakšno oddajo kar na računalniku.


Zato brati, brati in še enkrat, brati! :)

 

DOJENJE... MATERINSTVO IZ SRCA...

 

Danes malo daljše razmišljanje o dojenju na sploh, dojenju v javnosti, literaturi, nadomestkih v prahu in hrani, ki naj bi se uživala med dojenjem...


Prvo dojenje se načeloma zgodi hitro po porodu. Pri meni je trajalo nekaj časa, preden sem J. prvič dobila k prsim, saj so me uspavali in zato sem morala priti k sebi.
V sobi mi je sestra rekla, da ko se bo zbudil in jokal, naj ga vzamem, previjem in nato položim k prsim. To je bilo to. J
Pa sva probala. In je šlo! Najprej sva se malo lovila, ampak je kar hitro steklo. Cel čas (vseh 10 mes.) sem dojila s silikonskim nastavkom, pa še s tem me je bolelo, da so mi na začetku tekle solze. Ko sem se odločila s tem nehati (nastavkom), J. ni znal več vleči brez, pa tudi, če je slučajno potegnil, je bilo zame prehudo (pa nisem taka revaJ)...

V začetku, vsaj 3 tedne, sem dojila izključno leže, saj nisem mogla niti pomisliti, da bi se usedla. Potem, ko se je bolečina od šivov malce polegla, sem dojila na plavalnem obroču. Lepo sem se namestila na kavč, si dala pod roko 2 blazini in J. je jedel. J Oba načina dojenja sta mi bila ok.

 

Že pred rojstvom J. sem si enkrat prebrala knjigo Materinstvo iz srca. Knjiga mi je bila izredno všeč, ampak potem, ko sem rodila in jo prebrala še enkrat, so mi ob branju tekle solze. Bilo je tako pristno, tako polna sem bila hormonov, knjiga je namreč naravnost čudovita. Zato jo priporočam vsem nosečnicam in sveže pečenim mamicam! J

Dojenja v culi (traku, nosilki) nisem preizkusila. Nikoli ni bilo potrebe po tem (čeprav sem uporabljala tako trak kot nosilko), ampak, ko smo šli v hribe z malčkom v traku naprimer, sem ga vzela ven in podojila na vrhu. Enostavno tega nisem nikoli izvedla. Ampak, sem prepričana, da je tudi to prav lepa izkušnja.

 

Dojenje na javnem mestu se mi zdi nekaj povsem normalnega in sprejemljivega in ne razumem ljudi, ki so temu proti. Ženska si lahko čez prsi pokrije tanko plenico (če ji je nelagodno), da je ravno vsak, ki ima minuto časa preveč, ne gleda, pa je zadeva rešena. Vedno, kadar je J. potreboval hranjenje, tudi če sem bila na javnem mestu, sem ga podojila. Naj je bila to gostilna, park, hrib, trgovina ipd. Tudi odrasli se prehranjujemo na javnih mestih, zakaj se dojenčki ne bi smeli?

Določene mame se držijo načela dojenja na 3h. Jaz sem J. na začetku čez noč pustila, da se je sam zbudil in izrazil željo po hranjenju. Približno na 3h se je zbujal ponoči, podnevi pa ne, zato sem ga budila na 2h in ga nahranila. Bil je namreč malce zlatenčen in res si nisem želela nazaj v porodnišnico. Lepo je napredoval v teži in hvala Bogu je, ob zadostnem dojenju in količini sonca, ki ga je prejel, zvišal telesno maso za toliko, da je bila patronažna sestra zadovoljna. J

Ko sem po 2,5 mesecih začela trikrat na teden hoditi na odbojko, sem ga podojila, preden sem šla in potem, ko sem prišla nazaj, pa se je ravno izšlo. Če je bil termin vadbe ravno takrat, ko sva dajala J. spat (takrat še ob 21h), sem si nekako spumpala malo mleka, da mu ga je mož dal po steklenički. Ampak J. nad tem ni bil nič kaj navdušen. Saj je spil, ampak ga je blo treba malo pregovarjat... Med tem ko mleka v prahu sploh ni hotel poskusiti. Pa sem ga probala nahecat, pa malo zmešat, pa mu dat najprej nastavek (na katerega je bil navajen) v usta in potem hitro zamenjat s stekleničko, pa se ni pustil. Šele sčasoma je mleko v prahu sprejel, praktično po končanem dojenju. Takrat ga je začel piti zvečer ali ponoči, če se je zbudil. Po priporočilu zobozdravnice sem to kmalu ukinila in mu pričela dajati vodo ali nesladkan čaj. Ko sem ravno pri steklenički, naj povem, za tiste, ki Vas zanima, da J. zaspi brez joka. Lahko rečem, da nam je skoraj že uspelo. Zjutraj mu še vedno dava vodo v stekleničko, pa mu jo potem, ko spije, vzameva samo cucelj, stekleničko pa pustiva, saj s tem podaljšava njegov spanec za uro ali dve, izgleda, da bo za jutranji odvzem rabil še nekaj časa.

Med dojenjem (če otrok nima kakšnih posebnih reakcij), lahko normalno jeste. Jaz sem se izogibala velikim količinam fižola, drugače pa sem jedla vse od solate, nekuhane zelenjave, mesa. Vse, praktično. Spijte ogromne količine vode, predvsem pa poslušajte svoje telo in če Vam paše, pač jejte tisto, kar Vam paše. Ne pustite, da Vam kruli v želodcu, ker bi rade izgubile kilograme med dojenjem. Takrat še ni čas za to.

Za vse tiste matere, ki se ukvarjate s pomanjkanjem mleka pa naslednje misli. Pijte ogromno, pojejte veliko rdečega mesa (konja, po možnosti), veliko zelene zelenjave, ne hujšajte in ne gibajte se preveč, predvsem pa čim večkrat pristavljajte svojega otroka k prsim, menjujte dojke. Če ne gre, še poskušajte in vztrajajte, če pa vidite, da otrok neutolažljivo joka, ker se kljub vsemu Vašemu trudu ni dovolj najedel, mu dajte mleko v prahu in se za to ne obremenjujte preveč! Mnogo otrok je zraslo samo ob mleku v prahu in so zelo v redu odrasle osebe.

Dojenje je ena izmed najlepših doživetij, ki sem jih v življenju dala skozi. Je posebna vez, ki veže le otroka in mamo. Omogoča božanje, ljubkovanje, čas samo za vaju z otrokom...

Odstavljanje pa je spet druga tema, o kateri pa kdaj drugič...:)

Lepo pozdravljeni!

 

MOJSTER J.- DELOVNA TABLA...VIDEO

 

Že nekaj časa nazaj, v bistvu je bilo namenjeno J. prvemu rojstnemu dnevu, je mož izdelal tole delovno- učno tablo, ki sva jo takoj pritrdila na steno in mali je bil navdušen! Veselo je odpiral in zapiral okence, gledal v drugega, kjer je skrito ogledalo in kazal zanimanje. Potem je zanimanje upadlo, sedaj pa je pogruntal, kako se zapre in odpre tale "zaponka" oz. karkoli že je in ko mu uspe je zelo srečen. Pogleda me, počaka, da rečem: Bravooooooo, J!" in potem nadaljuje. Spet odpre, zapre in me pogleda. Ko izustim pohvalne besede, je najbolj srečen otrok daleč naokoli. A ker mu to ni dovolj, ponavlja in ponavlja... :)

 

 

 

TIK TAK...

 

 

J. se je najprej navdušil za uro pri moževih starših, kjer imajo zelo staro, na navijanje. Vsake pol ure enkrat zadoni, ob urah tolikokrat, kolikor je ura in J. vsakič, ko je tam na obisku, najprej pokaže na uro in čaka, da bo zadonela. Hja, ni kaj OTROCI SO NEKAJ POSEBNEGA. Všeč mi je, da tako malo zahtevajo in se popolnoma prepustijo navdušenju, ki je v njih samih, brez predsodkov in brez zavor.
Doma imamo najcenejšo uro iz Ikee. Ampak, tudi ta tiktaka, kar na glas. J. sem jo dala na kavč, da sva jo lahko od blizu opazovala, se je dotikala, najpomembnejše pa, da sva poslušala njeno tiktakanje, z glavo, naslonjeno nanjo! :)

... krasen dan za VTIKANJE...:)

Danes je bil en krasen dan... Zjutraj je imel mož nekaj dela z recenzijo knjige o Boltu, pa sva z malim švignila v knjižnico, ki je najina stalna točka sprehoda v našem okolišu... Kali je tudi pasalo, da se je malo naužila jutranjih vonjav pasjih prijateljev, pa smo šli, mi trije. :)
Izposodila sva si predvsem veliko knjig zame, pa tudi nekaj za malčka, pa nekaj otroških pesmi na cd-ju.
Nazaj grede sva se ustavila na štantu, kjer zelenjavar prodaja svežo hrano, nakupila celo tono solate in šli smo nazaj.

J. je šel dopoldne spat, brez stekleničke, uspešno. :) Nam kar uspeva. Edini problem vidim v jutranjem podaljšanju spanja (sploh čez vikend- predvsem zaradi naju oz. še bolje, zaradi mene, ker če nam ni treba kam hiteti, rada malo podremam). Mali se je zbudil ob pol osmih, če dobi stekleničko, zaspi še za eno rundo, danes pač ni, tako da smo vstali in pričeli z dnevom. Zaenkrat je odvajanje uspešno in res sem vesela, saj sploh ni nekega joka, na katerega sva se oba pripravila. SUper!

Pojedli smo lahko kosilo, bolj malico, nato pa se odpravili na Rašico, sprehodili smo Kali, ki zaradi naših bolezni kar nekaj časa ni bila na pravem sprehodu... Po dveh urah hoje smo imeli dovolj, mali je na koncu sprobal sneg, blato, luže in vse, kar mu je prišlo pod roke. :)

Šli smo še na kratek obisk, kjer smo dobili tudi pravo kosilo, nato pa domov, malo igre, kopanje, večerja in spanje. Jeeeej, tudi danes zvečer praktično nič pritoževanja nad pomankanjem sesanja, zaspal v petih minutah. Zmaga! Naj se tako nadaljuje!

Med vsem tem doganjanjem smo imeli tudi čas za igro. Danes sem J. ponudila škatlo z dvema luknjama na krajnih robovih, notri pa je vtikal majhne lesene tulce (za podporo policam). Ni trajalo dolgo, ker nisem sedela zraven, nekaj jih je pa le uspešno spravil v škatlo. :)


Lep preostanek večera Vam želim!

 

 

STEKLENIČKA... ODVAJANJE?

Po posvetu z možem sva sklenila, da je pri J.-ovih 15 mesecih čas, da ga odvadiva od stekleničke (po kateri je sicer v začetku pil mleko v prahu, a sem mu po nasvetu zobozdravnice takoj začela dajati le vodo oz. nesladkan čaj).

Iz izkušenj iz službe (vrtca) vem, kako se otroci na določene stvari navadijo in praktično "navlečejo". Duda, ninica, steklenička, kakšna igrača...
In mi jim te stvari damo, da jim jih potem odvzamemo. Kakšna ironija je to? Mater, smo butli, si mislim. :)

J. je imel kot novorojenček dudo bolj malo v ustih, nekaj pa le. Pri 4m, ko je šel v svojo sobo, sva mu kmalu tudi dudo vzela, ker se je ponoči začel zbujati, ko mu je padla ven (o tem sem sicer že pisala, pa še enkrat na hitrco). Sklenila sva, da zato ne bova vstajala in sva mu jo vzela. Kakšen dan ali dva je bilo nekaj joka, ampak nič takega, kar ne bi prenesla midva, on pa je sploh korenjak in pol!

Sedaj, ko je bil J. bolan, je veliiiiiiiiiiiko popil po steklenički. Ima jo za zaspat, potem jo vrže stran. Pa vseeno. Zakaj bi trpeli zobje, navajenost, "navlečenost" pa se dejansko stopnjuje iz dneva v dan in vsak dan je težje otroku dotično zadevo odvzeti.
Pa sva sklenila, da je čas...

Včeraj sem ga dala spat dopoldne in mu sicer dala stekleničko, da je popil vodo, ampak sem mu jo potem takoj vzela (ni še spal). Mali je jokal skoraj pol ure. Šla sem v kopalnico, kjer je ropotal stroj, da mi je bilo lažje in ga nisem tako slišala... Spal je 2,5h. Torej, ni imel travm. ;)

Zvečer ga je dal spat mož, jokal je le 10 min. Zakon! Kako sva bila vesela! Prespal je noč, sicer se je zjutraj zbudil in jokal, ampak nehal in zaspal nazaj.

Danes dopoldne, ko sem ga dala spat brez stekleničke, je jokal 5min. Vem, da je zanj to dobro, zato bova vztrajala. Težko je poslušat jok otroka, sploh jok lastnega otroka, ampak če veš, zakaj to delaš in vztrajaš, se da in vem, da nam bo uspelo! :)