NA MORJU DECEMBRA...

Oh, rada imam morje... V vsakem letnem času. Šli smo na izlet... Bilo je krasno!

PRIDE DAN...

... ko je težko. Tudi meni se to kdaj (sicer res redko) zgodi, čeprav sem zelo pozitivna, polna upanja in energije na splošno.

Ampak trenutno so težki dnevi. Zame. Malčica bi bila nenehno na prsih čez dan (zaenkrat samo dojim, vztrajam, vztrajam, vztrajam...). Ni dovolj, da je v naročju, mora cuzat. Joka, samo da jo odložim za 5 min... In zame je to, ko imam doma še J., zelo naporno. Ne morem se mu nič posvetit, rabi me, imam slabo vest. Popolnoma sem izčrpana, rabila bi dva dni, da se naspim, pa vem, da trenutno ni mogoče... Vsaj noči so mirne. Saj vem, da je to veliko, ampak me dan tako izčrpa, da ne vem, če se sploh spočijem ponoči...

Hvala Bogu, je vsaj J. prišel nazaj na stare tirnice in je res pravi sonček. Priden, pomaga, boža L., ji daje poljubčke,... z njim res skoraj nimam dela...

Da ne boste rekli, da pišem same pravljice. :)

Pride težek dan, ampak tudi mine. Naj mine čimprej.

Lahko noč!

STE NEPRESPANI? :)

Vedno več vas je, ki me sprašujete, kako to, da najina otroka spita...

 

Pa enkrat pisarija na to temo.

 

Prepričana sem, da za spanje dojenčkov in malčkov, ter s tem posledično tudi mame in očeta, obstaja recept, ki deluje pri večini otrok.

 

Poznate rek, da se v enem gnezdu otroci med seboj zelo razlikujejo? ... Ni nujno.

 

Moje mnenje je, da je treba otroke NAUČITI spati. Naučiti. Ne znajo. Ne vedo, kdaj morajo zaspati, kdaj vstati. Treba jim je priučiti bioritem. Veliko novorojenčkov ima čisto zmešan bioritem, ko pridejo iz porodnišnice. Ponoči bi jedli, podnevi spijo cel dan...

Ko sva z L. prišli iz porodnišnice, je bilo tako. Ponoči se je zbujala na 3h, včasih tudi na 2h. Začela sem jo zbujat čez dan in jo malce 'matrat', da je na 2h jedla.

Spalnica:

- popolna tema,

- dojenje ob nočni lučki, ki jo čimprej izklopim, ko pristavim,

- odprto okno (pozimi tudi),

- tetra plenica, zmočena z vodo, za vlago,

- previjanje ob res nujni situaciji (bruhanje, polivanje).

 

Zdi se mi, da je pomemben ritual pred spanjem. L. sva en mesec po rojstvu dajala spat ob 9h. Po enem mesecu sva jo začela dajat spat ob pol 8h, kakšen dan tudi ob 7h. Pred spanjem poskrbim za to, da se dve uri prej zbudi in je do zaključka dneva budna. Kravice, pa dojenje, pa kupčka, pa previt, skratka, telovadba sem in tja. Pol ure pred spanjem jo skopam, namakam, o negi novorojenčka in čebričkanju sem že pisala... Sledi dojenje. Zdi se mi pomembno, da gre L. v posteljo (svojo) budna in zna tudi sama zaspat. Seveda se nama še kdaj zgodi, da zaspi med dojenjem, ampak naj se na to ne navadi. Zavijem jo v štruco, obložim iz obeh strani, zmolim zanjo Angelčka, poljubček dobi in pobožam jo. Vsak večer enako. Enako zaporedje. L. se zbudi sedaj enkrat na noč v povprečju. Rekord ima do 5h zjutraj, res sem ponosna nanjo!

 

Pri J. je bilo zelo podobno (rojen je tudi oktobra, januarja smo prvič vsi trije prespali noč). Bila so obdobja joka, ampak ni bilo prehudo. To, da otrok sam zaspi je super naložba, če mislite imeti še kakšnega otroka. Zvečer (ob pol sedmih ali sedmih) J. rečem, da sedaj je pa čas za spanje (vedno je neka fora, ali gre opica spat, klešče, žaga, karkoli že in tudi on mora - malokdaj se upira). Zmoliva Angelčka, sedaj ima obdobje, da mu moram zapet pesmico, požgečkam ga malo, poljubčkam in grem iz sobe (vse skupaj ne traja več kot pet minut). Včasih kliče, naj ga še pokrijem, ampak v večini zaspi sam, brez kakršnihkoli problemov...  Spi do cca. 7h, pol 8h zjutaj (ker ima za ponoči še pralne plenice, mu jo zamenjam ob 22h, pobožam, spi dalje).
Ne predstavljam si, da bi imela z njim težave pri spanju, hkrati pa bi morala (občasno sama) poskrbeti še za novorojenčico, ki resnično potrebuje mamo in njene prsi. :)

 

Kar je zanimivo, pa je to. Starši jamrajo, da njihovi otroci ne spijo. Morajo jih držati za roke, ležati zraven, se dojiti, čohljati, ne vem, kaj še vse. To je vse fino, luštno, ampak, zakaj je treba to početi zvečer, pred spanjem? Ne moremo tega početi čez dan? Zakaj bi starš moral zvečer ležati z otrokom, da zaspi? Kaj pa potrebe moža in žene? Počitek, dobra knjiga, pospravljanje, obešanje cunj, pisanje bloga :), večer z možem/ženo na kavču,...? Vem, vse lahko počaka na jutri, otroci bodo še prekmalu šli iz gnezda,... Ampak, ali se ne moremo imeti radi čez dan?
Zagovarjam ljubezen, srečo, čutenje, povezanost, dojenje 100%. Ne pa odvisnost. In to, da otrok ne more zaspati brez prisotnosti enega od staršev, je 'odvisnost'.

 

Obstaja recept za spanje otrok. Včasih (žal) morajo malo pojokati. Ampak, to je super naložba za naprej. Meni sploh ni žal, da sva z možem J. naučila spati, sedaj imava čas za to, da to naučiva še L. Je na dobri poti. :)

ODZIV J. NA PRIHOD NOVOROJENČICE L.

 

O tem, kako sva J. pripravljala na prihod novorojenčka (spola nisva vedela, govorili smo o dojenčku oz. bratcu ali sestrici), sem že pisala TUKAJ.

Ko je J. prvič videl L. v lupinici, je bil nasmeh, ki se mu je razlezel čez obraz, tako iskren in lep, da ga ne bom nikoli pozabila. In ti nasmehi ter iskrena ljubezen do sestrice trajajo vse do danes in naj nikoli ne ugasnejo. J. vsakič, ko gre od doma, meni skoraj pozabi dati poljub, L. nikoli. Vedno jo gre pogledat, poboža jo in ji reče 'tau tau' (čau čau). :) Ko pride domov, bi najraje s čevlji, bundo in kapo vred letel pogledat, kje je in jo pobožal. Ko dojim, jo ljubčka, se je dotika z licem, glavo, ipd. Ko podira kupčka, jo tepta po riti, ko jo previjam, sodeluje in ji maže noge,...
Druga zgodba pa je njegov odnos do naju. Z dnem, ko je L. prišla iz porodnišnice, se ukvarjava z zelo povečano trmo. Sedaj je že bolje, ampak en mesec je bilo vse 'ne', bil je nevodljiv, težaven in življenje je postalo kar malce naporno. Sedaj se stvari postavljajo nazaj na stare tirnice, ampak še vedno ni 'stari' J...

Mož je šel v privh 14 dneh dvakrat na dan z njim in psičko v gozd, tako da sem jaz lahko počivala po porodu. Res sem se trudila, da sem se vsak trenutek, ko nisem dojila in je bil J. doma, ukvarjala z njim. Se mu posvečala. Ga gledala. Da je videl, da nimam samo L., ampak še vedno tudi njega.
Ampak dejstvo je, da se je življenje spremenilo. Nama z možem je še lepše, ampak za J.  je bil to v prvem mesecu predvsem šok. Manj časa je imel predvsem mene, atija kar naenkrat ogrooooomno, le kako naj taka mala otroška glava ve, da se bomo imeli super, sedaj, ko nas je pet! :)
Vztrajava. Drživa se dogovorov, ki jih skleneva z možem med seboj, trudiva se, da naju ne bi izsiljeval... Naporno je, ampak uspelo nama bo! Trma je v večini primerov del odraščanja, pri enih otrocih pride z določenim letom, pri drugih ob določenih življenjskih prelomnicah. J. jo doživlja sedaj in upam, da bo kmalu minila.

J. do novega leta ne bo obiskoval vrtca. Tako sva se odločila, da bomo čim manj bolni. Veliko nama pomagata moževa starša, ki lepo skrbita za J. cca 2-3 dopoldneve/teden, da se jaz lahko posvetim dojenčici. Ko pa smo vsi trije doma, je kar pestro. Najbolj neugoden moment je, kadar dojim (kar je čez dan zaenkrat še kar pogosto in kar dolgotrajno), J. pa se zaenkrat sam še ne zamoti dovolj časa in takrat začne plezati po meni, oz. zahteva od mene pozornost, ki mu je ne morem dati... Ko pa se L. ne doji, se mu polnoma posvetim. Kaj ustvarjava, zlagava kocke, reževa, riševa, ipd. Če potegnem črto, lepo nam je! :) In tudi trma bo minila...

Lep večer želim!

IGRA Z ZDROBOM...

Igra s hrano mi načeloma ni všeč (lačnih je danes na svetu preveč)... ampak danes sem navkljub temu J. ponudila posodo z zdrobom, ki ga imamo toliko, da ga ne bomo pojedli v naslednjih 3 letih... Uspela je! Mali je bil za mizo zelo dolgo časa.

Najprej je z leseno žličko zdrob dajal v posodo. Zanimivo, sploh ga ni zanimalo, da bi ga potipal z roko. Šele potem, po dolgem času, je poskusil, pa mu ni bilo všeč, ker je bil med dejavnostjo tako napet, da je imel vlažne roke in se mu je vse lepilo gor. :)

Kasneje sem v zgrob napisala črko, on pa se je trudil ponoviti.

Z lepilom sem na karton oblikovala črko A in številko 1, ki jo je posipal z zdrobom. Črke smo tako z različnim peskom (bolje, kot s hrano) že oblikovali v vrtcu, otroci so bili predšolski, tako da smo potem s črkami tvorili imena in besede. Šli smo se prepoznavanje črk s tipanjem (zaprte oči), prepoznavanje besed s tipanjem ipd. Ideje mislim, da sem 'ukradla' iz knjige 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi Montessori...

 

Za konec pa sta se s prababico igrala še z lijem iz papirja in nato še s pravim. Igra je vsekakor uspela, mali je bil zadovoljen in navdušen, na koncu pa je seveda svojo pesem zapel sesalec. :)

 

 

 

Lep večer!

AMAZONIA...FILM ZA OTROKE IN ODRASLE...

 

Že večkrat sem napisala, da sem proti temu, da otroci gledajo risanke v neomejenih količinah. Na splošno mislim, da se da z otrokom kvalitetneje preživeti prosti čas, kot da se ga postavi pred televizijo ali računalnik. Do sedaj J. doma ni gledal v ekrat pol ure...

Me je pa nedavno tega presenetil film Amazonia, ki sem ga 'potegnila' iz interneta za naju z možem in takoj, ko sem ga začela gledati, sem vedela, da bo J. obnemel, ko bo videl te prizore.

So namreč tako čudoviti, da odraslemu zastane dih, da ne govorim o otrocih. J. je tako navdušen! V filmu namreč nič ne govorijo, gre izključno za posnetke iz narave (divjine?), ne vem, ali so prizori resnični, morda je kaj tudi narejeno z današnjimi vsemogočimi računalniki, ampak vsekakor je film vreden ogleda. J. oponaša živali, zraven se pogovarjava, katera je kakšna žival, ali dežuje, je tema,... ipd.

Film gledava po 10 min in vsakič, ko se stemni, izkoristim priliko in film prekinem z besedami, da je šla opica spat. Tudi on steče spat. Prisežem. Steče. V sobi ima nad posteljo list iz Ikee (super darilo). In povem mu, da tudi opica spi pod takim listom v gozdu. Navdušen je! Resnično priporočam. Po odsekih, ne vsak dan. :)

Lep večer želim!

IDEJA ZA IZLET... IZVIR KRKE... FOTOZGODBA