NA LETALO Z DOJENČKOM IN MALČKOM

J. med čakanjem na vkrcanje

 

Med poletjem smo se odpravili na potovanje na drug kontinent za šest tednov (z otrokoma, starima 8m in dobrih 2,5 let). Ne bom pisala o dogodivščinah, ki so se nam pripetile, temveč izključno o tem, kako je potekala priprava na let in let sam.

 

Pred odhodom sem se pri letalskih družbah pozanimala ali sprejmejo otroški sedež, lupinico in voziček na letalo in kako je s transportom teh otroških pripomočkov, ki na daljšem potovanju še kako pridejo prav. Le-ti so mi vsi potrdili, da naj ne bi bilo nobenih težav. Tudi na internetu sem brskala in prav tako našla informacije, da to gre.

 

Prav na vsa letala (zamenjali smo jih osem), smo brez problema spravili vse tri omenjene stvari. Avtosedeža so nam pri odvzemu prtljage vzeli, ampak dali na posebno mesto, saj gre ta oprema med bolj varovano prtljago. Voziček smo oddali tik pred vstopom na letalo, odnesli so ga mislim da k avtosedežema, ampak bistvo je bilo, da smo ga lahko koristili na letališču do samega poziva na letalo (in še kako prav nam je prišel!).

 

Pri vkrcanju na letalo imajo družine z majhnimi otroki prednost. Mi smo jo le redko izkoristili, saj sva z možem želela, da otroka skačeta, brcata žogo in se gibljeta čim dlje (najdaljši let je trajal 11h). Zato smo se vkrcali zadnji in le-to se nam je zelo dobro obrestovalo.

 

Na letu, ki je trajal 5h, so nas dali sedet narazen. J naj bi sedel sam (2,5 let), jaz na svojem sedežu z L. (8m) in mož posebej. Vsak zase. Na to res nisem bila pripravljena, zato smo lepo prosili, naj nas dajo sedet skupaj in bili smo uspešni, ni pa nujno, da bi naši želji ustregli. Ne vem, kje bi se morali zmeniti, da bi nam karte dali skupaj. Hvala Bogu, se je dobro izteklo. Drugače let ne bi bil prijeten... Na tem istem letu nismo dobili niti enega toplega obroka, samo prigrizke (arašide, prestice in pijačo), zato smo bili kar lačni in komaj čakali, da pristanemo, poberemo prtljago in gremo jest! :) 

Ko potujemo z majhnimi otroki je treba imeti na letalu s seboj dovolj hrane in pijače. Enkrat so nam banano zavrnili, drugič spustili skozi. Vsekakor se na letališču vedno da kupiti (po check inn-u) hrano in pijačo, ki jo brez dvoma lahko nesemo na letalo. Skozi check inn pa ne spustijo vsega. Z adaptiranim mlekom za L. nisem imela nikjer težav, čeprav je bila embalaža že prej odprta in 500g.

 

Med vzletanjem in pristajanjem je moral biti J. (ki je imel svoj sedež), privezan, tako kot midva, L. pa je bila v naročju enega od naju z možem in privezana s pasom za dojenčke (pripne se na naš pas). Na krajših letih tega pasu za dojenčke nisva dobila, sva jo dala v Bobo in je bilo super.

 

 

Med samim letom niso pustili, da bi J. spal na tleh, moral je biti na sedežu. L. je, na daljših letih dobila košek, ki je do 10kg, kjer je spala. Super! Brez njega bi bilo potovanje veliko težje.

 

L. med raziskovanjem koška

 

Moram priznati, da sem se pred potovanjem kar spraševala, kako bodo stvari potekale in moj strah je bil odveč. Potovanje tja je bilo sicer veliko bolj naporno kot nazaj, saj je bila ura taka, da otroka nista spala skoraj nič, nazaj pa praktično cel (daljši) let.

 

Veliko je govora o tem, da otroci ne znajo izenačevati pritiska med vzletanjem in pristajanjem. L. sem med tema dvema dogodkoma ponudila dudo, stekleničko ali pa sem jo dojila. J. pa je med vsakim vzletanjem dobil liziko (sicer sem nasprotnica lizike in jo je na letalu dobil prvič), izkazalo se je za super uspešno. Ne samo, da ni bilo nobenih težav s pritiskom, J. je bil nad navdušen (pa ne samo zaradi letala)! :)

 

J. z dedijem med čakanjem na vkrcanje

 

Potovanje z dojenčkom/malčkom je definitivno naporno, ampak vredno vsake sekunde! Ko bomo/če bomo imeli še možnost, kmalu spet kam odletimo...:)

 

Pa prav lep pozdrav!

Lea

 



KAKO ODVADITI OTROKA OD PLENIC?

Saj veste, poletje je idealni čas za odvajanje od plenice. Vse lepo in prav, če je otrok takrat dovolj star in zrel za to. Midva sva se za začetek odvajanja (z možem) :) odločila lanskega junija, ko je bil J. star 1 leto in dobrih 7 mesecev. Izgledalo je, da mali že približno ve, za kaj se gre in sva rekla, zakaj pa ne (plus, da me je moja prijateljica nahrulila, kaj dela otrok v plenici, saj je že dovolj star, da bi bil brez). Ok, pa sva mu dala plenico dol. Velikokrat mu je ušlo. Velikokrat je lulal ob drevesu, na kamen, na avtomobilsko gumo, vsepovsod, da je bilo le dovolj atraktivno in zanimivo. Ko smo bili na dopustu, sva bila še vedno zelo optimistična. Lulal in kakal je v morje, ali pa na kahlo. Super! No, ja... Ni bilo tako rožnato, kot se mi je takrat zdelo. Vse do konca januarja (2015- J. star 2 leti in 3 mesece) sem prala, spirala pokakane gatke, večrat dnevno- včasih tudi po šestkrat. Sedaj lahko rečem, da je čez dan J. čist. Ne uide mu več, ne kaka več v gatke, ampak gre ves navdušen na stranišče, kjer 'bere' knjigo in zraven opravlja svoje potrebe. Večje in manjše. Pove, ko ga tišči.

Menim, da sva ga prekmalu dala iz plenice, ampak, ker so bili topli meseci, ni bilo težko. Tudi mrzle smo nekako 'pregurali'. Vsekakor ne moremo preko tega, da je otrok suh takrat, ko je za to zrel (J. še ni bil), predvsem pa, ko se tudi sam odloči, da je dovolj mokrih in pokakanih gatk. Lahko se vržemo na glavo (kot sva se midva), pregledujemo slikanice, se o tem pogovarjamo, delamo razpredelnice s kljukicami, mu dajemo štampiljke... Vse to je super, ampak otrok pač mora biti za to zrel in pika. Proti koncu (januarja 2015), ko se mi je včasih zdelo, da se kdaj zanalašč pokaka ali polula v gatke, ker že ve, za kaj se gre, sem poskusila tudi s tem, da jih je moral (pokakane) sam oprati in se sam stuširati. Kako dobro se mu je zdelo!! :) Bil je najbolj navdušen pralec daleč naokrog... Super je, če se zrelost in pripravljenost otroka na odvajanje na stranišču (jaz sem bolj za stranišče kot kahlo) poklopita s poletjem, a kljub temu mi ni žal za niti ene gatke, ki sem jih v tem obdobju 8 mesecev oprala. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi naredila enako, saj je imel namesto vročih plenic v tem obdobju vedno suho rito. Je bilo pa naporno, predvsem, ko se je rodila še L. Takrat je bilo poleg vsega joka treba še gatke prat...:)

Pomembno pa je, da moment, ko otrok JE pripravljen in zrel za gatke, tega ne zamudimo, saj je potem pot še bolj trnova. Kdaj pa to je? Bolje prej, kot prepozno, če vprašate mene.
Na tem mestu gre posebna zahvala še vzgojiteljicama, ki sta brez vsakršnih dvomov stali za najino odločivtijo in se tudi onidve močno namatrali... Pa da o tašči in tastu ne govorim. Hvala!

 

Srečno in uspešno odvajanje od plenic Vam želim. :)

Lea

PRVI TRIJE MESECI Z DVEMA OTROKOMA Z DVOLETNO RAZLIKO

 

 

O tem, kako sva J. pripravljala na prihod novega družinskega člana, sem že pisala. Kako je bilo?

Ko je L. prišla iz porodnišnice, je J. izkazoval do nje neizmerno ljubezen. Božal jo je, nenehno je želel biti zraven pri negi, jo ljubčkal, želel pestovat ipd. V odnosu do naju (z možem) pa je izkazoval stisko. Vse je bilo ne, nič mu ni bilo prav, zelo težko sva mu na kakršenkoli način ugodila. Težko, težko mu je bilo sploh priti naproti. A je ta kriza (hvala Bogu) minila po cca. enem mesecu. Prišla sva na stare tirnice v odnosu z njim, a kmalu je prišla še ena. Tudi to smo uspešno prebrodili. Sedaj je spet 'stari J.', kot mu rada rečem. Vodljiv, nasmejan, dobre volje, srečen otrok pač.

Ko sva z L. prišli iz porodnišnice, mi je mož res velikansko uslugo delal s tem, da je skoraj vsako dopoldne in popoldne animiral J. in K. (psico) s tem, da so šli ven iz stanovanja. Jaz sem bila prisiljena počivati, čeprav je bil moj porod čudovit in bi šla z največjim veseljem naslednji dan na odbojko. :) Tako sva se lahko midve z L. povezali, se crkljali, jaz pa sem lahko počivala. Ta čas sem rez izkoristila za to, saj sem želela ob prihodu moža in J. domov, vso svojo pozornost nameniti J., da se ne bi počutil preveč odrinjenega.

Prvi mesec je L. praktično prespala, se dojila in previjala. Potem pa se je začelo jokavo obdobje. Ne bi ji prisodila krčev, res nisem vedela, kaj bi lahko bilo. Zato je bilo drugi in tretji mesec zame resnično zelo naporno obdobje. Ko sem bila sama z obema, sem bila znervirana, saj se sploh nisem mogla posvetiti J., ker je želela L. nenehno biti v naročju oz. še bolje, biti na prsih. Ko sem šla k pediatrinji, se je izkazalo, da je premalo pridobila na teži, to pojasni, zakaj je nenehno jokala. Ampak meni se do pregleda sploh ni sanjalo, da bi imela premalo mleka. Vsi pravijo, da če otrok dovolj sesa, se mleko naredi. Pri meni se žal ni. Očitno. Jedla sem dovolj, počivala tudi (kolikor se pri dveh otrocih pač da), pila čaj ipd. Skratka, bilo je res naporno. Začela sem dodajat umetno mleko, s solzami v očeh... (v celem dnevu za vse skupaj niti ne en obrok, pa vseeno). L. je v dveh tednih takega ritma pridobila 500g. In, postala je drug otrok. Nič več ne joka, zadovoljna je, lahko se zaigra tudi sama, ne joka takoj, ko v jo odstavim od prsi, skratka, zadovoljna je. In zato sem zadovoljna tudi jaz. Posledično J. In mož, seveda. :)

Pa lep pozdrav,

Lea.

DOJENJE IN PREMALO MLEKA...

Spomnim se dne, ko mi je moja dobra prijateljica razlagala, kako hudo ji je, ker nima dovolj mleka za svojega dojenčka. Matrala se je in matrala, bila je že čisto obupana. Jaz takrat še nisem imela svojih otrok... Slišim se, kako sem ji rekla:' Potrudi se, kolikor moreš, pristavljaj čim več, če pa ne gre, pač ne gre. Ne hodi preko svojih meja. Daj mu mleko v prahu. Koliko jih je že zraslo gor na prahu...'.
Danes se s temi težavami soočam jaz pri svoji 3-mesečni deklici. Pristavlja se in odklaplja, joka, ni zadovoljna...  Doji se cel dan, pa ni sita. Jaz delam vse, da bi mleko bilo, a ga očitno žal ni dovolj. Dodajam ji malo, čisto po malo, saj je moja velika želja še dojiti. A silišim se, razumno, kako sem svetovala moji prijateljici. Razumno. Sedaj vem, kako se je ona takrat počutila. Ni dober občutek. Zdi se ti, da ne moreš zadovoljiti lastnega otroka, da si nemočen, ne dovolj dobra mama. Ta občutek je nadležen. Kar ne gre in ne gre izpod kože. Moj mož tudi pravi, nič hudega, tako pač je. Ampak le tiste, ki si želimo dojiti, pa nam morda trenutno ne uspeva, vemo, kako je...

Ne razumem žensk, ki se že v začetku odločijo, da ne bodo dojile. Kaj je lahko namreč lepšega kot to, da kadarkoli in kjerkoli nahraniš svojega otroka? Dojenje je posebna vez z otrokom, posebno preživet čas, ki ga nameniš le njemu... Zato vse tiste, ki se soočate s podobnimi težavami, ne se pustit! :=) Vztrajajte in vztrajajte. Ampak vseeno pomislite tudi nase. Težko je, ampak če ne gre, pač ne gre. Morda pa čez kak dan spet 'zalaufa'! Srečno, doječe matere! :) 

BOŽIČ IN POČITNICE!

Božič je eden izmed dni v letu, ki so mi zelo ljubi. Vedno ga preživimo v krogu širše družine. Pojemo, zmolimo, predvsem pa se veliko najemo. :)



 Naslednji dan smo se odpravili na Pokljuko na počitnice! L. je prvič osvojila Blejsko kočo, uživa v Bobi.

Sankali smo se, tudi po ravnem. J. je užival, ko me je 'vlekel' na sankah!

 

 

Pred hišo sta J. in mož naredila veliiiiikega snežaka.



Na koncu počitnic pa je J. preizkusil tudi nove tekaške smuči, ki sva mu jih kupila na sejmu. Veselo je naredil par korakov, tekel še ni. Pa prihodnjič! :)

 

 

 

Super je bilo in čisto prehitro je minilo! Želim Vam vse dobro!