HOBOTNICA V PEČICI...MMMM

 

 Jaz sem za ožent. ;))

Sebe nimam za kuharico. In priznam, ne uživam v kuhinji, raje obešam perilo, brišem prah, drgnem kopalnico, pomivam po tleh. Vse, samo, da mi ni treba v kuhinjo.

Pride pa dan, ko se mi da. In to je bilo danes. Zanimivo, kajne? ;)

Z možem imava oba zelo rada hobotnico. Vedno, ko smo na morju, greva na eno izpod peke in si na koncu oblizujeva prste. In ker imam to srečo, da mi kolega lahko prinese hobotnice direktno iz morja, si jih vsake toliko privoščiva doma. In, tudi doma zelo dobro uspe!

Mnogim se zdi čiščenje hobotnice cela reč. Ni tako hudo. Nič bolj, kot čiščenje kakšne ribe. Glava je sicer užitna (tudi Kali bi jo z veseljem pohrustala), ampak meni ni všeč, da me gleda, zato jo vključno z zobom odstranim. Sperem pod mrzlo vodo in je nared.

Dam jo v tole črno posodo s pokrovom, narežem toliko, da sta po dve lovki skupaj (vsi smo radi v parih ;)). Čebula, česen, olivno olje, korenje, krompir. Pa malo rožmarina. Zalijem z malo belega (ali črnega) vina in roma v pečico za uro do dve, kolikor vam je ljubše. Jaz jo na koncu še malo odprem, da se popeče.

Na kosilo sva povabila še taščo in tasta, ki nas (zelo) velikokrat rada povabita na kosilo. Praktično si ne zaslužita takega naziva, ker sta OK. Zelo.

Spekla sem še kruh.

In pecivo. Skutino. MMMMMMMMM!

Lepe počitnice Vam želim!

ODVAJANJE OD STEKLENIČKE 2. IN ZIMSKA ROBA...





Vzgojiteljica pa taka, ane? Spet sva pri odvajanju od flaše (z možem, namreč). Zele, rada rečem (namesto kletvic)- doma in v vrtcu.

Torej, o odvajanju od stekleničke, flaše, sem že pisala. In je kar uspelo. Potem pa je prišla vročina in bogi revček, mucek, mici, vse možne ljubkovalnice pridejo na vrsto ob takem momentu (hehe),  je seveda ponoči, ko se je s skoraj 39 vročine zbudil, dobil flašo. Kakopak. No, ampak, ko je ozdravel, je še vedno hotel flašo. In se začel spet zbujati ponoči. Zele, Vam povem.

In sva z možem pred dvema dnevoma spet sklenila pakt, da je dovolj. Dovolj ponovnega vstajanja, saj nimamo novorojenčka doma, ha!
J. je ponoči 1h jokal in se matral in imel sesalno krizico. Prvič sem šla k njemu jaz in ga pomirila, čim sem zaprla vrata, jok. Potem je šel mož še dvakrat in mali se je vdal, ker je videl, da misliva resno. Voda po skodelici, ni stekleničke.

Največji hec je pa naslednja noč. NI SE VEČ ZBUDIL PONOČI IN VESELO SPAL DO JUTRA. Če to ni prefrigano malo bitje. No, vsi so, jaz to še kako vem, ampak da je pa tudi najin...Kdo bi si mislil! :)))

p.s. Ste že (šele, kot jaz) oprali zimsko robo in jo pripravili na novo sezono, ki bo prav kmalu tu? :)
Mi imamo celo zbirko ročno štrikanih kap in rokavic- te na sliki niso vse. Zahvala gre moji super babici B. Roži. Hvala!! :))

FILM NOAH (2014)

Mož me je komaj prepričal, da sva si (skupaj) pogledala film Noah. Ker sem zelo proti znanstveni fantastiki, me začetek ni prevzel, na sredini sem že kar precej 'not padla', moram pa priznati, da sem vmes dvakrat potočila solze. Film je za videti, ni pa izjemen presežek, zato priporočam ogled doma. :)

OTROŠKA IGRIŠČA...

Dobra tema za pogovor so tudi otroška igrišča. Zanima me recimo, zakaj so na našem igrišču  neoporečen (za moje pojme) super rumeni tobogan z visokim robom in primernim iztekom zamenjali za rdečega z nizkim robom in kratkim iztekom. Na 'novem' otrok lahko pade med spuščanjem (če se zaustavi s čevljem), neizbežen padec pa ga čaka tudi, če ga kdo na koncu ne ustavi...

O tem, ali so bolj pomembne umazane hlače ali zadovoljna otroška igra pa v spodnjem avdio prispevku, ki ga je naredil moj mož s sodelavci.

SOBOTNA REAKCIJA- OTROŠKA IGRIŠČA V SLOVENIJI

Kar se meni zdi najbolj pomembno je to, da otroke na igriščih pustimo, da se igrajo sami. Če jih ves čas držimo, jim ne pustimo, da sami prepoznajo nevarnosti, če smo ves čas blizu pa jim nudimo lažno varnost. Morajo se znajti sami, čeravno na račun kakšne buške ali praske.

Pa dober začetek tedna!

KAKO SVA POVSEM NEPLANIRANO PRIŠLA DO BARVANJA JAJC...:)

Ker smo včeraj malo popraznovali J. leto in pol, sem pekla torto in zato potrebovala jajca. Škatlo sva včeraj z vozičkom sproti, ko sva šla na sprehod, nesla v smeti, pa sva nanjo pozabila in jo peljala vse do Golovca, kjer je zunanji vadbeni park. Tam pa se je začelo. Najprej sva v škatlo dajala kamenčke, nato pa sva nadaljevala z regratovimi cvetovi. Najprej sem mislila, da bova te cvetke uprabila za tiskanje, pa so med potjo  nazaj (igro v vozičku) vsi popadali ven in jih ni kaj dosti ostalo. Pred blokom sva se škatle končno rešila...

Ko so popoldne gostje prišli na praznovanje pol rojstnega dne, mu je prababica M. prinesla lesena jajca (navadnih pač ne sme jesti in se mi jih zdi zato tudi trapasto barvati). Super, hvala!
Zato sva se danes po popoldanskem spancu spravila barvat le-te najprej z oljnimi barvicami, ker pa se J. ni kaj dosti poznalo (treba je kar močno pritisniti), je nadaljeval s flomastri. Še vedno ga pri flomastrih bolj kot ustvarjanje pritegnejo pokrovčki. Odpriranje in zapiranje le-teh, pa stresanje njih iz posode in zlaganje nazaj... Čas bo prinesel tudi ustvarjalno žilico... Upam. :))

Lepe praznike Vam želim!

 

TOGOTA / TRMA / JEZA / ŽALOST... KAJ PA ZDAJ???

Pride dan, ko otrok 'pogrunta', da z jokom lahko marsikaj doseže. No, ne pri nas doma. :)

Danes sva imela z J. popoldne cello 'sceno'. Ko gledava knjige (pa smo spet tam), mora pospraviti tisto, ki sva jo že pogledala in si lahko potem izbere novo. Danes jih je kar nosil in nosil. In sem zahtevala, da pospravi knjigo, pa je iz jeze oz. kakorkoli že temu rečemo- nestrinjanja- vrgel knjigo na tla. Povedala sem mu, da se knjige ne meče na tla in naj jo pobere, pa bova potem pogledala drugo. Ni se 'strinjal'. Metal se je ob tla, jokal, hotel vzeti žogo, pa nisem pustila, se spet metal, jokal, nehal, me pogledal češ 'a bo kej rekla?'.
Nisem popustila. Sigurno sem mu 15 krat rekla, da ko bo pobral knjigo, bova pogledala eno drugo, ki je super. Ni in ni popustil. Stavek sem obrnila in ga začela spraševati: 'J., ali pogledava tole knjigo?' in mu jo molila pred nos. Takoj je nehal jokati, se začel pobirati, v tem pa jaz: 'Najprej poberi knjigo, potem bova pa pogledala'. Pa spet na tla, ponovi vajo.
Malo se nam je sicer mudilo, ampak sem si mislila, tudi če sploh ne gremo, vztrajala bom do konca.
Po cca 16. neodobravanjih je (revež) popustil. Pobral knjigo, mi jo dal v rook, se stisnil k meni. Sledila je pridiga. :)
'J., veš, knjig se ne meče na tla in z njimi lepo ravnamo. Knjiga je zelo žalostna in jo boli, če jo vržeš ob tla.'
Obrisala sem mu krokodilje solze in v hipu je bil nared za novo knjigo. Malo sva jo pogledala, potem pa smo se hitro odpravili. :)

Pride tak dan, taka situacija in še več jih bo. Pomembno je, da smo vztrajni, da vemo, zakaj in pri čem vztrajamo. Če se zavedamo, da otrok razume, kaj od njega zahtevamo in mu to jasno povemo in pokažemo (če je še mlajši), bo to slej ko prej sprejel in naredil, kot želimo.

Tole je bila knjiga, kamen spotike... Ampak končni cilj- bila je na kavču.

Pa lep, sproščen večer! :)

UMIVANJE ZOB...

 

Ob prvem izraslem zobu je jasno treba pričeti z umivanjem zob. Najprej si jih otrok umije sam, nato pa mu jih še malo starši. Do cca. 1 leta J. ni imel težav s tem, da sva mu midva na koncu poščetkala zobe, sedaj pa komplicira sto na uro. To, da si jih sam umiva, sploh ni problem, ampak vsi dobro vemo, kako učinkovito umivanje zob je pri otrocih, starih 1,5 let... Bore malo.

Idej, kako otroka motivirati k umivanju zob imam kar nekaj. Začeli smo brez neke animacije, ker je lepo šlo. Za mizo, po večerji.
Nadaljevali smo v kopalnici (približno ob dobrem letu), J. je navdušen, ker ima svoj prostor za zobno ščetko in pasto, usede se nama v naročje, ali pa sedi sam na stranišču in si 'umiva zobe'. Danes naprimer, sva po včerji prebrala zgodbo (mimogrede, priporočam knjigo) Medvedek Radovedek (že tretji večer zaporedoma), nato pa jo je nesel v kopalnico, kjer je knjiga počakala na pralnem stroju, da ga je Medvedek Radovedek 'gledal', kako si pridno umiva zobe. Ko zobno ščetko prevzamem jaz, nastopi jok, ampak zaenkrat nama še ni uspelo, da bi z veseljem odpiral usta, ko to midva delava (te časi so očitno minili). Pa pač malo pojoka, zobe je treba umit in pika. Takoj, ko ima spet on zobno ščetko v roki, je ok.

Pospravi jo, zapre omarico, nato pa nese knjigo na mesto s knjigami (v dnevni), pomaha glavnemu akterju za lahko noč in gre spat.
Veliko pomaga zgled. Poskusila sva tudi tako, da si midva zraven (eden od naju) umivava zobe, pa jih potem ali pa hkrati on 'umije' enemu od naju, midva pa (kao) sočasno njemu. A je vseeno jok.

Z vztrajanjem in dobro voljo bo slej ko prej jok minil, sem prepričana. Dejstvo pa je, da je animacija zaželjena. Drugo, še bolj pomembno pa, da je zobe TREBA umit in da tukaj ni pogajanj.

Lep večer želim!

ALERGIJA NA MLEKO, JAJCA IN OREŠČKE...OJEJ!

Pred cca. 2 mesecema, je J. po telesu dobil pike. Najprej sem mislila, da se bodo razvile v norice, ampak mehurčkov ni bilo od nikoder. Drugih simptomov ni imel, z izjemo kašljanja, smrkanja in malo vnetih oči, ampak mislila sva, da je pač malo bolan (vrtec in to, saj veste:)).
Ker pike niso izginile, ga je pediatrinja poslala na Pediatrično kliniko, na alergološki oddelek, kjer so ga stestirali s kožnimi testi in mu vzeli kri.
Po dobrem mesecu sem dobila izvid in sicer, da je alergičen na mleko, jajca in oreščke.
Po eni strani sem vesela, da so odkrili vzrok alergije, pač se držimo diete in bodo izpuščaji izginili.
Po drugi pa je to kar cirkus. Cela doktorska disertacija me čaka, preden bom naštudirala, kako vse lahko nadomestim ta 3 živila, ki so praktično povsod. Že pri večerji, pri navadnih riževih kosmičih se je zataknilo, ker so notri mogoči sledovi oreščkov.
Z možem sva enotnega mnenja, da bova poskusila čim manj kupovati neko posebno hrano zanj, temveč mu pač namesto testenin (v katerih so jajca, mleko in sledovi oreščkov), skuhala krompir, piro, kamut, amarant. kvinojo.
Nisem se še lotila prebiranja vseh deklaracij hrane, ki jo imamo v omari. Največji problem predstavljajo jogurti, ki jih ima J. res neizmerno rad. Zjutraj bo še vedno začel s sadjem, nadaljeval pa z doma pečenim kruhom (iz ekološke moke, se razume- to sva počela tudi do sedaj, le da sva vedno notri dala nekaj orehov, mandljev ali kakšnih drugih oreščkov).

Resnično pa me zanima, zakaj se razvije takšna intoleranca do živil. V nosečnosti sem namreč jedla res vse, zdravo in obilno (razen pršuta in surovih mesnin, alkohola ipd.), med dojenjem enako, uvajanje goste hrane je bil J. deležen pri 4. mesecih, kot so takrat priporočali, kravje mleko po enem letu...- zakaj torek kar naenkrat alergija?

Ko naštudiram s čim vse bova nadomeščala hranila, ki so pomembna v teh treh jedeh (mleko-kalcij), napišem. Morda dobi kdo kakšno idejo. Z veseljem jo pa tudi sprejmem, če ste pripravljeni kaj deliti.

Lep vikend!

p.s. Kaj pa njegov pol rojstni dan in torta? Projekt. :)

KNJIŽNICA...

Pisala sem že, da sem strastna bralka. No, očitno je to (zaenkrat) po meni povzel tudi mali J. Izjemno rad gleda knjige, trenutno ga najbolj navdušujejo živali, zunaj pa traktorji, motorji, bagerji, tovornjaki, da o avtih ne izgubljam besed.

 

 

Kar vsak teden (kdaj tudi večkrat) se odpraviva v knjižnico. Do sedaj je lepo počakal v vozičku, da sem jaz na hitro izbrala nekaj knjig zame (včasih tudi kakšno za moža, če mi je prišla pod roke), kartonke za J., kakšno slikanico (zgodbo), pa cd-je z otroško glasbo.

 

 

 

Danes sva imela pravi izlet v knjižnico. Dala sem ga ven (ko sem že nabrala knjige zase), pa sva skupaj 'izbirala' knjige zanj. Iskala sem predvsem motive, naštete zgoraj. Doma imamo že od prejšnjič kar nekaj kartonk z živalmi, tako da sem se posvetila iskanju motornih vozil. :) J. je pravi fant, prav zanimivo! :)

Na poti domov pa sva videla še čudovito drevo, ki cveti! Ko bi le vedela, kaj je. Nisem ravno naravoslovka... :)

JUTRANJI OBRED IN ZAJTRK

Kadar je J. bolan ali pač ne gre v vrtec (vikend), se zjutraj (še vedno) malo pocrklja s flašo, tudi zato, da se lahko midva malo kasneje dvigneva iz postelje. Ob cca. 8h ali pol 9h ga dvigneva in kar v pižami steče do mize, kjer ve, da ga čaka sadje. :)

Spleza na stol, včasih tudi kadar naju ni v bližini, kar ni najbolj varno, načeloma pa ga varujeva. Najprej dobi nekaj sadja za podlago, če gre potem v vrtec je to to.

Če pa ostajamo doma, nadaljuje skoraj vsak dan z jogurtom in kruhom (kruh na majhne koščke nadrobim že prej, da se malo prepojijo). Včasih dobi na kruh namesto tega malo masla in marmelade, naredila sem tudi že skutin namaz z regratom, malo sira in narezka (redko).  Zraven pije mlačno vodo. Pri zajtrkih nismo ravno izvirni. :) Vesela bom kakšnega predloga. :))

Potem gre kar še v pižami na tla se igrat, počakava, da opravi svojo jutranjo veliko potrebo (zaenkrat še v plenico- ni nama ga še uspelo prepričat, da bi šel na kahlo za več kot nekaj sekund).
Sledi nega, velikokrat ga da mož kar v banjo, oblečeva ga in potem šibamo naprej novim dogodivščinam naproti. :)

BOLEZEN...

Ko pride v hišo bolezen, sploh ni fletno. Do sedaj J. še nikoli ni potreboval nobenega zdravila in k temu se zelo nagibava. Ne, da sva z možem proti cepljenju ali medicini, sploh ne, jaz se v te vode, ki jih ne poznam, ne spuščam, ker se mi to zdi neodgovorno in zelo zaupam zdravnikom. Najprej poskusiva z ogromno količino čaja, obkladki, če tokrat ne bo šlo, mu bom dala Calpol.
Najhuje je, ko ne veš točno, kaj otroku je. Ne zdi se mi ok dirjati k pediatrinji za vsako figo in jo takoj klicati, nočem biti neka 'paranoičarka'... J. je do sedaj dobro prenesel vsako vročino, danes pa je kar bogi. Tarna in bolj počiva, šla sva dvakrat ven na sonce z vozičkom, da je bil le pri miru, doma sva praktično cel dan preždela na kavču in gledala slikanice z živalmi (to nasploh zelo rad dela). In seveda, ko je bolan, 'poje flaša'. :) Malo ga pa moram pocrkljat. Bomo videli, kako bo minila noč. Upam na najbolje...

LUŽE IN ŠPINAČA...

Kaj občutite, ko otrok zakoraka proti luži? :)
Z možem sva ta vikend posvetila temu, da je bil J. primerno oblečen in obut in mu pustila neomejeno gibanje po lužah in vodi. Kako je užival!! Vsa oblačila (več njih) se že veselo perejo v pralnem stroju, jutri bodo že suha za svežo uporabo. Ker J. nima dežnih hlač, sva ga dala kar v zimskega pajaca, ki mu je, na srečo, še prav. :)

 

Za večerjo (ta starih) pa popražene pinjole na mladi špinači z domačim kruhom s parmezanom. Mmmmm... Lep preostanek nedelje Vam želim! 

KOPANJE PO ROJSTVU, KOPANJE DANES...

Tisti, ki redno spremljate moje intrnetne prispevke na internetu, ste zagotovo brali tudi tistega s čebričkanjem.

Ko je prišel J. iz porodnišnice in ko je patronažna sestra dala zeleno luč za pričetek kopanja (ona se ni upala demonstrirati v čebričku), sva praktično vsak večer, do cca. 5.m, J. kopala v čebričku. To je bila res ena čarobna izkušnja in jo priporočam vsakomur, ki tega ni preizkusil in ima oz. bo imel v bodoče možnost za to izkušnjo.
Link do prispevka: http://www.anabanana.si/index.php/ablog/item/11-cebrickanje.html.

Od takrat naprej pa, ko je bil J. že kar prevelik za čebriček oz. se je začel prepogosto dvigati na noge, pošprical je pol sobe ipd., sva ga dala v banjo, kamor sva natočila malo vode ali pa je le kratek čas tekla iz tuša.

Od prvih dni v vodi, ga polivava po glavi, očeh in ušesih, ko je bil novorojenček se je šel velikokrat v banjo kopat z enim od naju, pa sva ga potopila tako, da je samo nosek ven gledal. Kako je užival! Voda je tekla v banjo iz pipe, on pa je bil kot hipnotiziran... :)

Po enem letu se je pričel v banji igrati tudi s posodami (ne samo vodo), ki mu jih dava. Vodo preliva, z njo pošprica doberšen del kopalnice, veliko je popije, si jo zliva na glavo ipd. V vodi ima občasno tudi žogo.

 Pa še en jutranji zaporniški utrinek:).