GOZDNI VRTEC... UAU!!

No, takole bi moralo biti... Vredno ogleda.
To bi si želela za svojega otroka in zase kot vzgojiteljico. Uau, kako bi uživali!!!

Video.

GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN MLADOSTNIKOV...

V zadnjem času je očitno zelo moderno, da se govori o tem, kako so otroci in mladostniki športno veliko manj sposobni, kot so bili včasih.

Vse to je še kako res in zadeva je skrb vzbujajoča, sploh ne smešna. Najbolj me prizadanejo izjave otrok, kaj najraje delajo: lego kocke (ki so sicer super), risanje, play station, risanke... Grozno! Je kdo rekel ristanc, gumi tvist, vožnja s kolesom, poganjalcem, fuzbal, ipd? Plezanje po drevesu? 
Otroci bodo zaradi samega šolskega sistema, ki je tako narejen (žal) še otroooomno presedeli za knjigami. Naša naloga (staršev) je, da ko pridejo domov, športajo. Naj bo to vožnja s kolesom, tekanje po ulici, raziskovanje gozda, plezanje po drevesih, ristanc, gumi tvist, navaden sprehod s psom, karkoli, samo da so zunaj in da se gibajo. Zakaj upada moč rok in ramenskega obroča in otroci niso sposobni narediti ene sklece v osnovni in srednji šoli, v vrtcu pa ne prehoditi ene dolžine telovadnice po vseh štirih? Zato, ker ne smejo plezati, ker bodo padli. Ker so starši preveč zaščitniški in imajo najraje, da so lepo doma, po možnosti za mizo ali na kavču.... Ker jih nosijo, vozičkajo, četudi so doma 5 min stran od vrtca... Napaka!
V razmislek video prispevek...
GIbalni večer Vam želim! :)

SAMOSTOJNO HRANJENJE... KDAJ ZAČETI, KAKO, KJE IN SPLOH ZAKAJ?

Najprej naj opišem pogled iz delovnega mesta vzgojiteljice. Ko pridejo otroci v vrtec (uvajanje), jih večina (pri 11m) še ne zna samostojno jesti. Kar je povsem normalno in sprejemljivo. Ni mi všeč, kadar npr. ne znajo niti držati žlice oz. se temu upirajo, ker želijo biti na vsak način hranjeni. Torej, ko gre otrok v vrtec, naj zna držati žlico. Otroke potem hranimo tako, da delamo okoli kroge in vsakemu damo 2 žlici in gremo k naslednjemu in tako okoli in okoli, dokler niso vsi siti in zadovoljni. Super je, če vmes otrok tudi sam da kakšno žlico v usta oz. če se k temu trudi (zgled drugih otrok, ki že znajo jesti samostojno, zelo vleče).

No, ko pa sem postala mama, se je moj vidik na to (zelo malo) spremenil. Namreč, J. sem sicer dala žlico v usta takoj, ko sem pričela z uvajanjem goste hrane, torej pri 4m, če se ne motim? Držal jo je, gledal, preprijemal ipd. Jaz pa sem ga hranila. Pri učenju samostojnega hranjenja sploh nisem pretiravala. Pri 10m je bolj resno držal žlico, se učil tako, da sem mu dala nanjo trdo hrano (torej ne tekoče), pa jo je sam nesel v usta. Naslednja faza je bila, da sem ga držala za roko, v kateri je imel žlico, skupaj sva zajela hrano in samostojno jo je nesel v usta. Potem je samostojno jedel trdo hrano, sedaj (pri 15m) se lepo samostojno prehranjuje tudi s tekočo hrano.

Super mi je tale plastičen slinček z lovilnikom, kamor gre hrana, ki pade mimo, na koncu še tam postrgava in poje tudi ostanke. Mi smo eko. :) Tudi spere se zelo lepo z vodo in je slinček kot nov. Spodaj mu dam še navadnega iz blaga, če se slučajno zalije z vodo.

Zakaj ga nisem naučila prej? Zato, ker mi je škoda, da bo hrana letela po tleh. Iskreno, samo zato. Vem, da bi se bil sposoben naučiti samostojno jesti prej, ampak res mi je hudo, da bi hrana ležala po celem stanovanju in po možnosti tudi po stenah, če bo otrok čez en mesec lepo jedel, brez da gre kaj v smeti. Pa mi ni težko pobrisati in pomesti, ampak hudo mi je metati stran. Ker sem na splošno nastrojena k temu, da hrane res ne mečemo stran in kupujemo sproti in toliko, kot minimalno potrebujemo.

 

Da povzamem, super je, da otrok, ko gre v vrtec, čim prej osvoji samostojno hranjenje. Pa vseeno, ni za pretiravati, kajti, kakorkoli, otrok bo sit. Morda bo moral kakšno minuto potrpeti, ker ne bo dobil hrane takoj, ampak tudi to je učenje dobre mere potrpežljivosti, kar v življenju še kako prav pride. Pri hrani in tudi na drugih področjih! :)
Pa dober tek!

MOJ MALI VRTNAR...

 

Danes je J. med čakanjem na obiske pred blokom vrtnaril.... OH, kako je užival v kopanju zemlje in raziskovanju... Pravo veselje ga je opazovati... :)

JE SPLOH LAHKO ŠE LEPŠE? :))

 

Preteklo nedeljo smo se za slab teden (žal le toliko) odpravili na počitnice. S polno mero dobre volje in zagona smo prišli na Pokljuko, kjer je zimska pravljica...

Z J. sva ostala v hotelu Šport, kjer imajo telovadnico in tam počakala na moža, da je znosil stvari do hiše in jo ogrel na primerno temperaturo. Rekel mi je, da je dostop do hiše praktično nemogoč za pešce, samo smejala sem se... Ne dolgo, kajti v odcep do hiše je prehod onemogočal sneg, več metrov njega. Nekako sva splezala gor, si nadela tekaške smuči, gamaše in se nekako »odkotalila« do hiše... Zelo fino se mi je zdelo. In res, prva dva dni smo od glavne ceste do bajte smučali. J

 

V torek je bil čudovit, sončen dan. Pokazala se je Pokljuka v pravi luči, čeprav tam ni nikoli dolgčas. Edino, če res močno dežuje (kar smo seveda tudi doživeli v tem tednu- padavin je bilo ogromno), ni kaj pametnega za početi, a smo šli vseeno ven. Toliko, da smo se malo nadihali, pa nazaj v toplo hišo.

 

 

 

 

Drugače pa smo vsak dan odšli ven dvakrat, vmes je mulček maratonsko odspal tja od 2-3h, ob koncu njegovega spanja tudi midva nisva več vedela, kam naj se dava, kosilo je bilo že pripravljeno, knjige prebrane, filmi pogledani....

 

Zvečer, ko je šel J. spat, sva uživala ob gledanju ognja, se stisnila na kavču in brala, brala, brala. Ko mi je v četrtek pošla zaloga bralnega gradiva (nikoli več ne ponovim te napake), sem imela kar krizo. Saj se zamotiva z igro remija ali šaha, ampak pri teh družabnih igrah ne zdrživa prav dolgo...

Kakorkoli, navkljub pomanjkanju knjig, so bile tole spet ene izjemno lepe počitnice in že sedaj se veselim novih, prvomajskih, ki jih bomo po vsej verjetnosti ponovno preživeli v hribih. Upam, da bo takrat dostop do vrhov že bolj mogoč, ta teden nismo ravno športali... Lansko leto smo šli praktično vsak dan na Blejsko kočo, letos pa je toliko snega, da se z avtom nimamo kam premakniti, iz hiše pa je zaradi malčka ta izlet popolnoma predolg.

 

Mater vola, nam je lepo!! J

 
Še 2 videa med odhodom domov:

PROSTI ČAS PRED MATERINSTVOM ≠ SEDAJ...

Preden sem postala mama, sem imela ogromno prostega časa, ki sem ga lahko izkoristila kakor sem želela. Veliko sem igrala odbojko, hodila na aerobiko ali podobno skupinsko vadbo, občasno v savno in v polni meri skrbela za svoje telo in zdravje.
Sedaj je situacija podobna, še vedno imam veliko prostega časa (praktično vsak večer, ko gre mali spat), ni pa mi več toliko do tega, da grem vsak večer nekam, kjer se prešvicam oz. znorim in pokurim odvečno energijo, ampak mi je to v povprečju dovolj enkrat tedensko (včasih sicer malo pogrešam, da bi šla še enkrat na teden več), zadovoljna sem z umirjenim večerom, čuvam malčka in se po skrbi za red v hiši (od pospravljanja do obešanja in zlaganja perila) zelo z veseljem posvetim knjigi, kakšnemu filmu na računalniku (v dobri družbi moža), rada pišem blog. :)

Prioritete SE spremenijo.

Za mano je čudovit petek in sobota. Preživela sem ju v družbi super ljudi, vse druži ena zelo pomembna stvar, ki je ODBOJKA. To je od 3. razreda OŠ moj najljubši šport. V življenju sem mu posvetila kar nekaj časa, trenirala sem jo 12 let, v srednji šoli pa sem pričela pomagati voditi treninge in s tem nadaljevala 7 let. Nekaj teh se je med seboj v pričetku tudi prekrivalo.
Zakaj mi je odbojka tako priljubljen šport? Zato, ker v prvi meri druži ljudi s enakim interesom, ker je nenasilen in nekontakten (ne prenesem ruvanja, ščipanja, vlečenja za lase in podobnih izjemnih športnih oblik obnašanja, ki so del nogometa, košarke, rokometa, ipd.), ker je ekipen in zahteva sodelovanje in pozitiven duh celotne ekipe. Ker ga lahko igra praktično vsak, ne glede na višino, težo ali starost. Ker je enostavno zame NAJLEPŠI ŠPORT NA SVETU...

Pa da se vrnem na razmišljanje na začetku. Situacija se je spremenila. Priznam.  Predvsem v moji glavi. Vsako uro (ali pa še več) sem se spomnila na sina in premišljevala, ali že spi, kaj dela in kako se ima. Pa ne zato, ker ne zaupam v njegovo varstvo možu ali dedku in babici, sploh ne, ampak zato, ker je v moji zavesti 24h na dan. Zato sem odšla en dan prej domov. Ker sem rada z njim in ker bom jutri zjutraj, ko se bo zbudil, najsrečnejša, ker ga bom prva ugledala in to ne bo moja babi Boža Roža, ki bi morala zaradi tega ob 4h zjutraj vstati in ga priti čuvat (prišla bo vseeno kasneje, za družbo). ZATO, KER GA IMAM, DA GA IMAM. Ne zato, da bo v varstu. In to, da sem šla za eno noč in dan od doma, je zame dovolj. Poskrbela sem tudi za svoje potrebe in svoj prosti čas (praktično prvič, odkar imam otroka), sedaj pa sem spet mama. V srcu sem čutila, da je dovolj. In to je tudi zadosten razlog zame.
Zelo lepo mi je bilo in super sem se imela, ampak vem, da se bom tudi jutri lepo imela z J.
Pa lep večer še naprej. :)

RAZVRŠČANJE ALI SORTIRANJE? AH, ŠE NIČ OD TEGA...

Z J. sva se danes šla igro s klinčki (pa ne tistimi, za v kuhano vino). Malo sem mu poskušala namigniti, da bi dal modre klinčke v eno posodo in bele v drugo, pa še ni razumel, niti slučajno :). Vse ga še čaka...:))

POGOVORNE MINUTE S STARŠI... IZ PASIVNEGA V AKTIVNO VLOGO STARŠEVSTVA

Tudi v vrtcu (skoraj) vsak mesec potekajo t.i. pogovorne minute s starši, saj naj bi bilo srečanje kratko, a jedernato.

"Iz pasivnega starševstva sva prešla v aktivno." To je zame več kot pohvala, namreč le-to je moj (najin s sodelavko) cilj in k temu stremiva pri vseh starših.

Iskrena hvala za to pripombo, pa tudi za tisto, ki je bila malce kritična, dala mi je misliti. Nismo popolni in prav je, da se tega zavedamo. Tako v vlogi staršev, kot vzgojiteljev. Pripombo bom resno vzela in se zelo potrudila, da le-te napake ne ponovim več. Hvala za iskrenost, odprtost, predvsem pa veliko mero zaupanja.
S skupnimi močmi in idejamo stremimo k temu, da bo za otroka najboljše.

O, HAPPY DAY! :))

Ja, danes sem pa srečna. Nekaj se mi je pri J. namreč PRVIČ zgodilo.

Naš večerni obred je sledeči (praktično od prvega dne, ko sva prišla iz porodnišnice):
- kopanje/tuširanje,
- večerja,
- J. zaželi Kali lahko noč z mahanjem, atu (ali meni, če ga da on spat) da lubčka,
- molitev za lahko noč (Sveti Angel) med tem, ko ga nosim v sobo,
- pomahava angelčku na steni,
- sovi, ki je na steni,
- med tem naštevam, na koga naj vse Angel pazi (na prvem mestu je J., nato vsi sorodniki in prijatelji- poimensko),
- dam ga v spalno vrečo,
- objame miško oz. neko igračo,
- včasih je bila vmes še steklenička z vodo, sedaj ne več (:)),
- povem mu, da ga imam rada,
- zaželim mu lahko noč.

Danes, pa mi je sam od sebe pomahal, šla sem ven vsa presrečna, nič se ni pritoževal in mirno je zaspal. Malo se je še pogovarjal s seboj in to je bilo to.
Jeeeeeejjjj!!! POMAHAL MI JE!!!
O, happy day! Kot sem napisala v naslovu...:))

Lepo in mirno noč Vam želim!

p.s. slika je v živo iz spletne kamere...

ENO JABOLKO NA DAN...PREŽENE ZDRAVNIKA STRAN!

Od nekdaj pravijo, da eno jabolko na dan prežene zdravnika stran. Saj ne, da J. ni nikoli bolan, vendar še ni bilo tako resno, da bi šli k zdravniku in nikoli še nisva z zdravilom zbijala vročino. Je pa res, da se J. ne drži tega reka, ker on pač velikokrat poje kar dva jabolka na dan (plus banano, pa jogurt, pa kosilo, pa...)... Jedec je, tale najin malček! :))

MALO SEM, MALO TJA...

Dopoldne sva šla z J. na en super obisk k moji prijateljici, ki ima pol leta starejšo deklico. Malo sta se igrala, mi pa smo v tem času spili kavo.
Ko sva nazaj grede hodila od avta do bloka, je J. pretipal ves sneg, ki je še ostal ob poti.
Po počitku smo z vozičkom preiskali naše naselje in ugotovili, da zaradi izrednih vremenskih pojavov skoraj ni škode. Ustavili smo se ob deroči Ljubljanici, kjer je kar nekaj ljudi hranilo race in labode, J. je bil navdušen, Kali pa tudi! :)

Hvala moji babici Boži Roži za vse spletene kape, rokavice (zame in za malčka), copate ipd, vse je zelo uporabno in ogromno nošeno! :)))

ZDRAVJE IN VEČERJE...

 

J. za večerjo (vedno) dobi mlečen obrok. Kupujeva izdelke od Alnature v Dm-u, ker naj bi bile nekako bio in ok. Verjamem, ker mi je to povedala sorodnica, dr. biotehniške fakultete, ona bo že vedela. :)
Paleta večerij se konstantno meša z izdelki iz slike, torej od gresa, polente, riževih kosmičev, prosene kaše, do ovsenih kosmičev (ki so na sliki sicer iz Hoferja, bolj po slučaju kot navadi).
Le te občasno popestrim s cimetom, kakšno banano, enkrat sem dala vmes tudi peso in je bilo J. zelo všeč, čeprav meni ni nič kaj dišalo.
Proseno kašo zmiksam, ker jo drugače J. zelo malo poje. Dobro vpliva na prebavni trakt, koristi zravju kože, las, nohtov in zob (osebno se raje lotim kakšnih prosenih kosmičev z jogurtom- a te pikice nagajajo J.).
Ob večerji J. pije vodo iz skodelice, sledi obvezno umivanje zob.
Pa dober tek in lahko noč!

VSE SE JE ZAČELO TAKO NEDOLŽNO...:)

 

Večerno ustvarjanje se je za J. res začelo s čopičem, ustvarjal je kot pravi umetnik. Barve je menjal, vanje pomakal čopič, z njim veselo puščal sledi, seveda oblečen v bojno ustvarjalno obleko za te priložnosti, pripravljen na najhuje. :)
In kmalu... je bila barva v ustih (kot pravi moja babica B. ima J. izreden nagon za preživeje...:)). Prav vse, ampak res vse, poskusi (tudi K. brikete).
Tudi sekunde ga ne smeva izpustiti izpred oči, ko ima ob sebi prstne barve, saj bi vse pojedel. in polizal... :)
Ko je ugotovil, da niso tako slabega okusa in čisto po nesreči dal roko na svojo umetnijo, je ugotovil, da tudi z roko lahko ustvarja (sicer ni prvič, ampak zanj je tako izgledalo), je nadaljeval s pomakanjem prstov v barve in ustvarjal z njimi in dlanmi. Pravo veselje ga je bilo opazovati. Trajalo je toliko časa, dokler lončki z barvo niso bili popolnoma prazni oz. je bila barva že tudi povsod tam, kjer sploh ne bi bilo treba...:)
Sledila je kopel, a so bile posledice temu navkljub vidne...
Zabaval se je, midva pa ob tem, ko sva ga občudovala!

NEODGOVORNI PASJI LASTNIKI...

Ko sva se z možem pred dobrimi petimi leti odločila za psa (Weimarski ptičar- Kali- po mojem dolgem prepričevanju), sva v zakup vzela, da je treba psa peljati vsaj enkrat na dan na daljši sprehod (beri: akcijo- za to vrsto psa pač ni dovolj le sprehod), še dvakrat pa, da opravi svoje potrebe bolj na hitro. Treba je skrbeti za higieno psa (ga skopati cca. enkrat na mesec), mu umivati zobe in mu striči nohte, mu kupovati pasjo hrano in mu jo dvakrat (ali enkrat) na dan odmeriti ter dolivati vodo. Vse skupaj ni taka reč, meni je sploh fino to, da je tudi če dežuje, pada sneg ali je res megleno, treba vseeno ven, kar se nam sicer včasih res ne da, ampak ko pridemo nazaj, smo srečni, da smo šli. Ker,...kakršnokoli vreme že je, super je biti na svežem zraku! :)

Glavna odgovornost lastnikov psov pa je po mojem mnenju pobiranje kakcev. In ko čez okno z J. gledava psa, ki kaka in čakava, da bo lastnica pobrala kakec in se to ne zgodi me prime, da bi odprla okno in jo nadrla kot le lahko, pa to ne naredim, ker bi me J. samo začudeno gledal.
In, ko zapade nekaj snega, je to res ogabno. Dreki povsod (kužki pač ne vedo, ali je spodaj trava ali ne), folk ne pobira za njimi. In ko se sneg stopi, je v naselju res prav ogabno.
Zato res ne razumem, zakaj je tako težko vrečko oblečt na roko, zamižat in nehat dihat za par sekund, pobrat kakec, si vrečko potegnit čez roko naokrog, zavezat in vržt v smeti??? Halo??? Vsaj v naselju? Ker v gozdu tudi jaz ne pobiram za Kali, tudi ona ve, da se mora umaknit s potke stran in tam opraviti svoje potrebe...
Brez besed...

PRIDE DAN...KO IMAŠ DOVOLJ.

 

Danes je za mano en tak zanimiv dan. Že od petka sva z malim doma, ker je v četrtek spet zakuhal in ko je prišel mož domov iz službe, sem mu kar rekla, da rabim nekaj časa zase. Ha! Pa sta šla malo ven, se predihat. Jaz pa čas zase: skopat Kali (psico), umit njen boks, kopalnico, vse po tleh, kuhinjo. Nakar pogledam na telefon in obisk je prestavljen. Pa tako sem se ga veselila! Nič zato, vmes je tudi tam prišla bolezen, hvala Bogu, da sem izvedela, da ne bi J. spet na novo kaj dobil, ampak vseeno sem bila malo žalostna...
In tako pride dan, ko imaš pač dovolj. Menim, da s tem ni nič narobe. Treba si je to le priznati in si med seboj pomagati. Meni je šel na roko mož, da sem se lahko malo oddahnila. Pride tak dan... Jutri bo bolje, čeprav najbrž ne bo sonca! :))

TIRAMISU

 

Jutri pričakujem en prav poseben obisk, (ki mi ogrooomno pomeni), zato sem se lotila priprave tiramisuja brez jajc, pa še banan in pomaranč imamo v izobilju, pa sem jih kar dodala po mojem okusu. Upam, da bo obiskovalkama všeč. :)) Recept prilagam spodaj.

Naša šola in vrtec (kjer sem zaposlena) sta zaprti, zato smo lahko delavci iz oddaljenih krajev ostali doma. Moj mož je prestavil šolo v naravi, saj so razmere neprimerne... Tale narava nam je kar zagodla, čeprav se prebivalci Ljubljane (vsaj naš del) tega sploh ne zavedamo, razen tistega, kar vidimo in slišimo preko medijev. Vsem tistim, ki ste še vedno brez elektrike in po možnosti tudi vode želim, da se vsaj približno normalno stanje čim prej ponovno vzpostavi... Srečno!

 

 Za konec še en slikarski utrinek. :)

Recept za tiramisu brez jajc:
1 mascarpone
2 sladki smetani
vanili sladkor
baby piškoti
rum
kava

Spodaj položimo plast baby piškotov, jih prelijemo s kavo (jaz dam brezkofeinsko, da lahko žlico peciva sproba tudi J.). Sledi polovica mase (zmešamo mascarpone in 2 stepeni sladki smetani, vanili sladkor in malce ruma), ponovno plast baby piškotov in druga polovica mase. Jaz sem vmes položila na polovico še babane in na drugo pomaranče in posula s cimetom vmes, na vrhu pa koščke čokolade. MMMMMMM....:))

BOLEZEN IN SNEG...

Lahko rečem le hvala Bogu, da je J. zbolel, saj bi šli drugače sigurno na Pokljuko in tam tudi ostali še kar nekaj časa in to brez elektrike...
Skratka, J. je spet bolan in spet smo bili praktično samo notri...
Zato je bilo časa dovolj in še preveč, za marsikaj...
Romantičen večer Vam želim in srečno jutri!