Že nekaj časa nazaj sem J. kupila cofke, ki pa sem jih hranila (kot vse igrače, ki mu jih kupim) v omari in mu jih dajem postopoma.
Najprej jih je dobro pretipal in jih poimenoval 'ola' (prevod- žoga), nato pa sem mu dala na voljo stekleno posodo in sam od sebe jih je začel dajati vanjo. Pa malo ven, not, nato pa še v ožjo vazo. Kar nekaj časa se je zabaval in koncentracija je kar držala.... :))
Sem mnenja, da otrok ne potrebuje veliko igrač za igro. Predvsem sem navdušena nad igračami, narejenimi doma, ali pa lesenimi.
J. ima kar nekaj takih igrač, danes pa sem mu v Lidlu kupila takle glasbeni komplet, ki je super. Kvaliteten, lesen. In tudi malček je bil navdušen. Jasno, nisem mu ponudila vseh naenkrat, ker ne bi vedel, kam naj gre. Počasi.
Prav tako so mi zelo všeč živali Schleich (imajo jih v Mullerju, Baby Centru in še kje, najbrž). Doma ima pujsa, konja, kravo, psa, žirafo, zebro, pač vse najljubše njemu. Tudi te mu dajem postopoma.
Skratka, raje malo in kvalitetno, poučno, kot vse kar je mogoče. Namreč otroci, ki imajo vsega preveč, se sploh ne znajo igrati in tudi zanimanje za novo igračo izgine v nekaj sekundah...
Odprta kuhna se dogaja vsak petek od jutra pa do večera na ljubljanski tržnici, kjer nudijo raznovrstno hrano iz različnih koncev sveta.
Končno smo tudi mi, z namenom, da si nekaj gurmanskega privoščimo, doživeli ta poseben utrip ulice, ki mi je tako ljub (iz potovanj).
Je se na pločniku, če imaš srečo, dobiš mesto na klopi. Vsi se sladkajo in so bolj kot ne fokusirani na to, kar imajo v rokah in ustih, pogledi pa tavajo sem ter tja.
Zelo mi je bilo všeč, še bomo šli!
Za J., ki ima alergijo (na jajca, mleko in oreščke) smo kupili juho na veganski stojnici, za naju pa eno porcijo pekočih nudlov s piščancem. Super dobro je bilo!
Za posladek pa jagodno torto z limono in meto. Mmmmmmmmmmmmm! :))
Priporočam!
Iz vidika vzogjiteljice in mame se mi pogovorne minute (jaz jim ne rečem govorilne ure, ker so pač pogovorne minute) v vrtcu ne zdijo potrebne, razen v izjemnih situacijah. No, pa vseeno jih imamo in to cca. enkrat mesečno. Če ni pogovornih minut, je pa takšno ali drugačno srečanje, po katerem se starši lahko pogovorite (mo) z vzgojiteljico, če to želite (mo).
Ko sem začela delati v vrtcu kot vzgojiteljica, sem enostavno razpisala pogovorne minute in prepustila staršem, da so prišli, vprašali, s sodelavko pa sva jim po najboljših močeh odgovajali (sem pristaš tega, da je pri pogovoru prisotna tudi pomočnica vzogjiteljice- iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je dobro, da vzgojiteljica ni sama s starši, sploh, če se pojavijo kakšna nesoglasja, drugi pa ta, da je tudi pomočnica vzgojiteljice z otroki v oddelku ravno toliko časa kot vzgojiteljica ali pa po možnosti še eno uro več na dan, čeprav takrat spijo in ima tudi ona svoj vidik opazovanja in lahko marsikaj doda k besedam vzgojiteljice).
Ko pa sem si nabrala nekaj prakse in obiskala en res super seminar na temo komunikacije s starši, sem se odločila, da taktiko spremenim. Starši so mi 'morali' odgovoriti na vprašalnik, da sva s sodelavko približno videli, kaj jih zanima. Oddali so ga 2 dni pred srečanjem, da sva imeli čas otroka posebej opazovati- lahko se pojavijo vprašanja, na katera v danem momentu ne znava odgovoriti. Zato se rada pripraviva, o temah se s sodelavko pogovoriva in odločiva kaj in kako bova staršem povedali. V tekočem letu delava tako, da mi starši sami sestavijo vprašanja in jih pošljejo na mail.
Zakaj tako?
Zato, ker so mi v začetku hodili starši na klepet. Ne o otroku, sploh natanko niso vedeli, zakaj so prišli. Enega očeta je poslala žena, pa sploh ni vedel, zakaj je prišel. Rekel je: 'Ali nimamo roditeljskega sestanka?' No, ko sem mu povedala, da je prijavljen na pogovor je rekel: 'Kako pa je kej z našim?'... In to mi ni všeč. Rada imam, da se tudi partnerja med seboj pogovorita kaj ju zanima, sploh pa, da starši ne hodijo na pogovor, če za to nimajo tehtnega razloga.
Zelo rada se pogovorim s starši, ki npr. vidijo nek problem in bi ga radi strokovnima delavkama rešili oz. pridejo po nasvet, ali pa le drug vidik iz vrtčevskih oči.
J. je sedaj že skoraj eno šolsko leto v vrtcu. Tam je sicer bolj malo, pa vseeno. Ve, kdo sta vzgojiteljici, kje je vrtec in rad gre tja. Kar je super! Tudi z uvajanjem ni bilo nobenih težav.
Da z možem pokaževa vsaj malo interesa (nismo ljubitelji skupnih srečanj, druženj ipd.), sem se za pogovor z vzgojiteljico zmenila na preteklih pogovornih minutah v maju. Z možem sva šla oba, doma sva se pogovorila, kaj naju zanima in kaj bova vzgojiteljici povedala, jaz sem si vse to zapisala (v bolj stresnih situacijah rada kaj pozabim)...:)
Na začetku nama je vzgojiteljica predala besedo, mož je razložil zdravstvene težave, ki jih ima J., nato pa smo pogovor nadaljevali po mojih točkah. :)
Vprašala sem jo glede spanja, ali je prijazen do ostalih otrok, se kdaj do njih grdo obnaša,... Predvsem sem ji pa rekla, da sva starša, da bi rada vedela, če bosta pri J. kadarkoli opazili kakšno hibo ali primankljaj, da nama to čimprej povesta. Ne bi si rada na noben način zatiskala oči, temveč čim prej pričela z delom v tej smeri, če bi bilo to potrebno.
Sestanek smo lepo zaključili, zahvalila sva se ji za vse, kar nama je novega povedala o J. in vesela in zadovoljna sva odšla domov.
Dragi starši, polagam vam na dušo v imenu vzgojiteljice. Pripravite se na pogovor, kot se pripravite na sestanek v službi. Ne it klepetat in se malo pozabavat. Pojdite z namenom.
Pa prav lep pozdrav!
J. je res pravi ljubitelj vlakov. Ko ga vidi, se mu od veselja kar bliska v očeh! Zato sva se odločila, da ga peljeva z vlakom na krajši izlet. Štartali smo za bežigradom in se peljali do Homca, slabe pol ure. Na začetku se je J. kar malo bal gasnega ropota motorja, nato pa se je navadil in celo pot užival v razgledu skozi okno. Jaz sem opazovala predvsem rdeče češnje... MMMMMmmmmmm:))
Nazaj grede je J. takoj omagal in se v spanju stiskal k meni... Obema je pasalo.
Izjemnega pomena pri vzgoji je skladnost partnerjev. To še kako dobro vidim v službi, kjer otroci staršev, ki niso skladni, ne funkcionirajo prav.
Zelo pomembno se mi zdi, da se starša o določenih stvareh pri vzgoji dogovorita že pred rojstvom otroka. Ali bosta pustila, da otrok joka? Bo otrok imel dudo? Kdo ga bo uspaval? Kdo kopal? Kakšna bo večerna rutina? Bo kasneje pri mizi lahko zganjal cirkus? Se zmišljeval pri hrani? Bo imel stekleničko?
Vsa ta vprašanja in še več se jih pokaže, ko se otrok rodi in dobro je, da ste na njih pripravljeni. Oba morata namreč 'vlečt isto lajtngo', kot bi temu lahko rekla.
Moj mož od vsega začetka zelo spoštuje moje mnenje in prepričanja. Zato, ker ve, da imam zaradi službe o tem več izkušenj in na splošno velja, da mama bolj začuti otroka (sploh na začetku). Zelo mi je všeč, da če kdaj kaj ne ve, vpraša oz. se o tem pogovoriva. In da ne boste mislili, tudi on ima zelo dobre ideje. Sploh pa potrpežljivost, ki jo imam tudi jaz kar veliko, ampak on! On bi šel pa v meri potrpežljivosti lahko v Guinnessovo knjigo rekordov, vam povem! Zato kadar meni že malo popuščajo živci (in če je mož le doma), ga pokličem in on prevzame vajeti. :)
Pri otrocih, ki nimajo skladnih staršev se to vidi na področju koncentracije, nemira, hiperaktivnosti, ... Predvsem pa se jim vidi, da nimajo pravega reda in niso niti približno vodljivi. Težave povzročajo predvsem staršem, namreč, če pride tak otrok v avtoritativno okolje, z nijm načeloma ni večjih težav. Ker ve, kje so meje, kaj lahko in kaj je prepovedano.
Pa da ga še malo pohvalim. Ni pomembna samo skladnost pri vzgoji. Zelo važno se mi zdi tudi, da se dela doma porazdelijo na oba. Seveda nekdo raje kuha kot drug (pri nama je to mož), nekdo raje obeša perilo (jaz), nekdo raje prime za metlo in pometa (pri nas ne pometamo, samo pomivamo- da je hitreje) ipd.
Tako da odgovor na vprašanje v naslovu je definitivno en velik 'da'! Hvaležna sem mu za vso podporo, ki mi jo daje, za vsa opravila, ki jih doma dela, ki jih ni malo in nenazadnje za to, da me ima po 14 letih še vedno rad!
Hvala ti, mož, najboljši si! :))
Danes smo pred blokom v vrečki izgubili komplet ključe od stanovanja, zraven pa je bil pripet še original ključ od avta.
Kar nekaj časa sva z babico prečesavali okolico in iskali vrečko oz. gledali, kam bi jo kdo obesil, če jo je našel. Ni in ni jih bilo.
Klicala sem tasta, da mi je pripeljal rezervne in ravno v tistem, ko sediva z babico pred blokom, obe v šoku, me sreča hišnik in vpraša, če sem izgubila ključe.
Našel jih je nek gospod iz sosednjega bloka, preveril vhodni ključ in z ključem od nabiralnikov ugotovil, kam spadajo ključi. Na oglasno desko je napisal svojo številko in hišniku povedal, da je našel moje ključe. Hišnik je sicer zvonil, številke pa nima.
Gospoda sem poklicala in z veseljem in nasmeškom na obrazu mi je dal ključe (prej me je še stestiral, če sem prava lastnica- morala sem povedat znamko avta, pa najprej nisem hotla ;)). Ker pri sebi nisem imela nobenega denarja, sem mu rekla, da bo za poštenost nagrajen.
Z babico sva si oddahnili, zelo. Lahko bi mi pokradli celo stanovanje in odpeljali avto.
Hvala gospodu in hvala, da še obstajajo pošteni ljudje!! Zelo sem vesela!
Mnenja glede otroških copat so zelo deljena. Nekateri so zagovorniki trdih copat s stopalnim lokom, drugi copat, ki imajo mehek podplat.
J. ima od vsega začetka te mehke copate, ki se mi zdijo super.
Naročam jih preko interneta in sicer na spletni strani Shoeszoo. So zelo mehki in prijetni na otip, iz kravjega usnja, spodaj pa imajo podplat, ki ne drsi. Sicer so malce dražji kot npr. Hoferjevi, ampak jaz menim, da so vredni svojega denarja. Pri računanju je treba upoštevati še poštnino. Ko pa jih dobim na dom, poštarju plačam še 20% carine (mislim, da je toliko, nisem čisto prepričana).
Priporočam!
Že nekaj časa imam željo, da bi imel J. svoj obešalnik za brezrokavnike, fise, jakne, bunde. Da bi lahko sam obesil in sam šel iskat.
Danes sem šla celo v Mullerja in sem mu kupila kar 2! :)
Z atom sta jih nalepila, potem pa sva, preden smo šli ven, pridno potrenirala, kako se flis vzame dol in kako se ga obesi nazaj (brez da se obešalnik takoj polomi oz. strga dol). Navdušen je bil!
Sedaj rabi še svoj mali tepih za čevlje ter svoj prostor za njih pod obešalnikoma.
Danes sva se lotila malce ustvarjanja. In sicer s plastelinom. J. se je nabolj zdelo, ko sem s pokrovčkom odtisnila avto, drugače pa nisva ravno huda umetnika. Še jaz znam le enega polža in kačo narediti. :)
Ker sva zraven poslušala Mačka murija, sva poskušala z mačkom. J. mu je sicer rekel muca, ampak bolj zato, ker sem mu jaz dvestokrat povedala, da je to muc. Haha :) Mački pa reče 'muma'.
Ta glavna je pa itak K., ki na balkonu spi in vse kontrolira. :)
