Iz vidika vzogjiteljice in mame se mi pogovorne minute (jaz jim ne rečem govorilne ure, ker so pač pogovorne minute) v vrtcu ne zdijo potrebne, razen v izjemnih situacijah. No, pa vseeno jih imamo in to cca. enkrat mesečno. Če ni pogovornih minut, je pa takšno ali drugačno srečanje, po katerem se starši lahko pogovorite (mo) z vzgojiteljico, če to želite (mo).
Ko sem začela delati v vrtcu kot vzgojiteljica, sem enostavno razpisala pogovorne minute in prepustila staršem, da so prišli, vprašali, s sodelavko pa sva jim po najboljših močeh odgovajali (sem pristaš tega, da je pri pogovoru prisotna tudi pomočnica vzogjiteljice- iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je dobro, da vzgojiteljica ni sama s starši, sploh, če se pojavijo kakšna nesoglasja, drugi pa ta, da je tudi pomočnica vzgojiteljice z otroki v oddelku ravno toliko časa kot vzgojiteljica ali pa po možnosti še eno uro več na dan, čeprav takrat spijo in ima tudi ona svoj vidik opazovanja in lahko marsikaj doda k besedam vzgojiteljice).
Ko pa sem si nabrala nekaj prakse in obiskala en res super seminar na temo komunikacije s starši, sem se odločila, da taktiko spremenim. Starši so mi 'morali' odgovoriti na vprašalnik, da sva s sodelavko približno videli, kaj jih zanima. Oddali so ga 2 dni pred srečanjem, da sva imeli čas otroka posebej opazovati- lahko se pojavijo vprašanja, na katera v danem momentu ne znava odgovoriti. Zato se rada pripraviva, o temah se s sodelavko pogovoriva in odločiva kaj in kako bova staršem povedali. V tekočem letu delava tako, da mi starši sami sestavijo vprašanja in jih pošljejo na mail.
Zakaj tako?
Zato, ker so mi v začetku hodili starši na klepet. Ne o otroku, sploh natanko niso vedeli, zakaj so prišli. Enega očeta je poslala žena, pa sploh ni vedel, zakaj je prišel. Rekel je: 'Ali nimamo roditeljskega sestanka?' No, ko sem mu povedala, da je prijavljen na pogovor je rekel: 'Kako pa je kej z našim?'... In to mi ni všeč. Rada imam, da se tudi partnerja med seboj pogovorita kaj ju zanima, sploh pa, da starši ne hodijo na pogovor, če za to nimajo tehtnega razloga.
Zelo rada se pogovorim s starši, ki npr. vidijo nek problem in bi ga radi strokovnima delavkama rešili oz. pridejo po nasvet, ali pa le drug vidik iz vrtčevskih oči.
J. je sedaj že skoraj eno šolsko leto v vrtcu. Tam je sicer bolj malo, pa vseeno. Ve, kdo sta vzgojiteljici, kje je vrtec in rad gre tja. Kar je super! Tudi z uvajanjem ni bilo nobenih težav.
Da z možem pokaževa vsaj malo interesa (nismo ljubitelji skupnih srečanj, druženj ipd.), sem se za pogovor z vzgojiteljico zmenila na preteklih pogovornih minutah v maju. Z možem sva šla oba, doma sva se pogovorila, kaj naju zanima in kaj bova vzgojiteljici povedala, jaz sem si vse to zapisala (v bolj stresnih situacijah rada kaj pozabim)...:)
Na začetku nama je vzgojiteljica predala besedo, mož je razložil zdravstvene težave, ki jih ima J., nato pa smo pogovor nadaljevali po mojih točkah. :)
Vprašala sem jo glede spanja, ali je prijazen do ostalih otrok, se kdaj do njih grdo obnaša,... Predvsem sem ji pa rekla, da sva starša, da bi rada vedela, če bosta pri J. kadarkoli opazili kakšno hibo ali primankljaj, da nama to čimprej povesta. Ne bi si rada na noben način zatiskala oči, temveč čim prej pričela z delom v tej smeri, če bi bilo to potrebno.
Sestanek smo lepo zaključili, zahvalila sva se ji za vse, kar nama je novega povedala o J. in vesela in zadovoljna sva odšla domov.
Dragi starši, polagam vam na dušo v imenu vzgojiteljice. Pripravite se na pogovor, kot se pripravite na sestanek v službi. Ne it klepetat in se malo pozabavat. Pojdite z namenom.
Pa prav lep pozdrav!
Dober in tehten nasvet.
OdgovoriIzbriši