NA LETALO Z DOJENČKOM IN MALČKOM

J. med čakanjem na vkrcanje

 

Med poletjem smo se odpravili na potovanje na drug kontinent za šest tednov (z otrokoma, starima 8m in dobrih 2,5 let). Ne bom pisala o dogodivščinah, ki so se nam pripetile, temveč izključno o tem, kako je potekala priprava na let in let sam.

 

Pred odhodom sem se pri letalskih družbah pozanimala ali sprejmejo otroški sedež, lupinico in voziček na letalo in kako je s transportom teh otroških pripomočkov, ki na daljšem potovanju še kako pridejo prav. Le-ti so mi vsi potrdili, da naj ne bi bilo nobenih težav. Tudi na internetu sem brskala in prav tako našla informacije, da to gre.

 

Prav na vsa letala (zamenjali smo jih osem), smo brez problema spravili vse tri omenjene stvari. Avtosedeža so nam pri odvzemu prtljage vzeli, ampak dali na posebno mesto, saj gre ta oprema med bolj varovano prtljago. Voziček smo oddali tik pred vstopom na letalo, odnesli so ga mislim da k avtosedežema, ampak bistvo je bilo, da smo ga lahko koristili na letališču do samega poziva na letalo (in še kako prav nam je prišel!).

 

Pri vkrcanju na letalo imajo družine z majhnimi otroki prednost. Mi smo jo le redko izkoristili, saj sva z možem želela, da otroka skačeta, brcata žogo in se gibljeta čim dlje (najdaljši let je trajal 11h). Zato smo se vkrcali zadnji in le-to se nam je zelo dobro obrestovalo.

 

Na letu, ki je trajal 5h, so nas dali sedet narazen. J naj bi sedel sam (2,5 let), jaz na svojem sedežu z L. (8m) in mož posebej. Vsak zase. Na to res nisem bila pripravljena, zato smo lepo prosili, naj nas dajo sedet skupaj in bili smo uspešni, ni pa nujno, da bi naši želji ustregli. Ne vem, kje bi se morali zmeniti, da bi nam karte dali skupaj. Hvala Bogu, se je dobro izteklo. Drugače let ne bi bil prijeten... Na tem istem letu nismo dobili niti enega toplega obroka, samo prigrizke (arašide, prestice in pijačo), zato smo bili kar lačni in komaj čakali, da pristanemo, poberemo prtljago in gremo jest! :) 

Ko potujemo z majhnimi otroki je treba imeti na letalu s seboj dovolj hrane in pijače. Enkrat so nam banano zavrnili, drugič spustili skozi. Vsekakor se na letališču vedno da kupiti (po check inn-u) hrano in pijačo, ki jo brez dvoma lahko nesemo na letalo. Skozi check inn pa ne spustijo vsega. Z adaptiranim mlekom za L. nisem imela nikjer težav, čeprav je bila embalaža že prej odprta in 500g.

 

Med vzletanjem in pristajanjem je moral biti J. (ki je imel svoj sedež), privezan, tako kot midva, L. pa je bila v naročju enega od naju z možem in privezana s pasom za dojenčke (pripne se na naš pas). Na krajših letih tega pasu za dojenčke nisva dobila, sva jo dala v Bobo in je bilo super.

 

 

Med samim letom niso pustili, da bi J. spal na tleh, moral je biti na sedežu. L. je, na daljših letih dobila košek, ki je do 10kg, kjer je spala. Super! Brez njega bi bilo potovanje veliko težje.

 

L. med raziskovanjem koška

 

Moram priznati, da sem se pred potovanjem kar spraševala, kako bodo stvari potekale in moj strah je bil odveč. Potovanje tja je bilo sicer veliko bolj naporno kot nazaj, saj je bila ura taka, da otroka nista spala skoraj nič, nazaj pa praktično cel (daljši) let.

 

Veliko je govora o tem, da otroci ne znajo izenačevati pritiska med vzletanjem in pristajanjem. L. sem med tema dvema dogodkoma ponudila dudo, stekleničko ali pa sem jo dojila. J. pa je med vsakim vzletanjem dobil liziko (sicer sem nasprotnica lizike in jo je na letalu dobil prvič), izkazalo se je za super uspešno. Ne samo, da ni bilo nobenih težav s pritiskom, J. je bil nad navdušen (pa ne samo zaradi letala)! :)

 

J. z dedijem med čakanjem na vkrcanje

 

Potovanje z dojenčkom/malčkom je definitivno naporno, ampak vredno vsake sekunde! Ko bomo/če bomo imeli še možnost, kmalu spet kam odletimo...:)

 

Pa prav lep pozdrav!

Lea