Omenila sem že, kako pomembne se mi zdijo knjige, pa se mi zdi da lahko pred kulturnim praznikom, ki se bliža, o tem napišem še nekaj besed....
Tako doma, kot tudi v službi, so knjige del našega vsakdana. Z J. greva vsaj dvakrat na teden v knjižnico, kjer on zaenkrat (medtem ko jaz izbiram) še sedi v vozičku in gleda eno knjigo, ki mu jo ponudim, kmalu pa ga bom dala na tla ter ga začela učiti, da knjigo, ki jo vzame, vrne nazaj na polico (za pravo mesto bom že jaz naknadno poskrbela).
Zdi se mi zelo pomembno, da otroke seznanjamo s kulturo branja. Le kako naj bi otrok vzljubil knjige, če nikoli ne vidi, da starša bereta? To vprašanje sem zasledila pri enem strokovnjaku za vzgojo (ne spomnim se, kje točno) in se s tem močno strinjam. Ni dovolj le to, da z otrokom gledamo knjigo, mu kažemo slike, se o tem pogovarjamo, mu beremo. Mora nas videti, da tudi mi beremo svoje knjige. Le z vzgledom lahko pričakujemo, da bo del otrokovega življenja to, kar želimo.
Tudi otrokom v vrtcu preberem vsak dan eno zgodbo, ki se nanaša na temo, ki jo obravnavamo v vrtcu. In res je, zelo radi spremljajo besedila, še bolj radi pa ustvarjajo po doživetju le-te. (V službi svojih knjig ne berem in jim v tem nisem vzor, upam, da za to poskrbijo starši:))
Doma nimamo televizije, ker sva z možem proti strmenju vanjo in se nama zdi to izguba prostega časa. Če naju kaj zanima, si to potegneva iz interneta in si kakšen večer pogledava film, poročila ali pa kakšno oddajo kar na računalniku.
Zato brati, brati in še enkrat, brati! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za Vaš komentar! :)