ODZIV J. NA PRIHOD NOVOROJENČICE L.

 

O tem, kako sva J. pripravljala na prihod novorojenčka (spola nisva vedela, govorili smo o dojenčku oz. bratcu ali sestrici), sem že pisala TUKAJ.

Ko je J. prvič videl L. v lupinici, je bil nasmeh, ki se mu je razlezel čez obraz, tako iskren in lep, da ga ne bom nikoli pozabila. In ti nasmehi ter iskrena ljubezen do sestrice trajajo vse do danes in naj nikoli ne ugasnejo. J. vsakič, ko gre od doma, meni skoraj pozabi dati poljub, L. nikoli. Vedno jo gre pogledat, poboža jo in ji reče 'tau tau' (čau čau). :) Ko pride domov, bi najraje s čevlji, bundo in kapo vred letel pogledat, kje je in jo pobožal. Ko dojim, jo ljubčka, se je dotika z licem, glavo, ipd. Ko podira kupčka, jo tepta po riti, ko jo previjam, sodeluje in ji maže noge,...
Druga zgodba pa je njegov odnos do naju. Z dnem, ko je L. prišla iz porodnišnice, se ukvarjava z zelo povečano trmo. Sedaj je že bolje, ampak en mesec je bilo vse 'ne', bil je nevodljiv, težaven in življenje je postalo kar malce naporno. Sedaj se stvari postavljajo nazaj na stare tirnice, ampak še vedno ni 'stari' J...

Mož je šel v privh 14 dneh dvakrat na dan z njim in psičko v gozd, tako da sem jaz lahko počivala po porodu. Res sem se trudila, da sem se vsak trenutek, ko nisem dojila in je bil J. doma, ukvarjala z njim. Se mu posvečala. Ga gledala. Da je videl, da nimam samo L., ampak še vedno tudi njega.
Ampak dejstvo je, da se je življenje spremenilo. Nama z možem je še lepše, ampak za J.  je bil to v prvem mesecu predvsem šok. Manj časa je imel predvsem mene, atija kar naenkrat ogrooooomno, le kako naj taka mala otroška glava ve, da se bomo imeli super, sedaj, ko nas je pet! :)
Vztrajava. Drživa se dogovorov, ki jih skleneva z možem med seboj, trudiva se, da naju ne bi izsiljeval... Naporno je, ampak uspelo nama bo! Trma je v večini primerov del odraščanja, pri enih otrocih pride z določenim letom, pri drugih ob določenih življenjskih prelomnicah. J. jo doživlja sedaj in upam, da bo kmalu minila.

J. do novega leta ne bo obiskoval vrtca. Tako sva se odločila, da bomo čim manj bolni. Veliko nama pomagata moževa starša, ki lepo skrbita za J. cca 2-3 dopoldneve/teden, da se jaz lahko posvetim dojenčici. Ko pa smo vsi trije doma, je kar pestro. Najbolj neugoden moment je, kadar dojim (kar je čez dan zaenkrat še kar pogosto in kar dolgotrajno), J. pa se zaenkrat sam še ne zamoti dovolj časa in takrat začne plezati po meni, oz. zahteva od mene pozornost, ki mu je ne morem dati... Ko pa se L. ne doji, se mu polnoma posvetim. Kaj ustvarjava, zlagava kocke, reževa, riševa, ipd. Če potegnem črto, lepo nam je! :) In tudi trma bo minila...

Lep večer želim!