STE NEPRESPANI? :)

Vedno več vas je, ki me sprašujete, kako to, da najina otroka spita...

 

Pa enkrat pisarija na to temo.

 

Prepričana sem, da za spanje dojenčkov in malčkov, ter s tem posledično tudi mame in očeta, obstaja recept, ki deluje pri večini otrok.

 

Poznate rek, da se v enem gnezdu otroci med seboj zelo razlikujejo? ... Ni nujno.

 

Moje mnenje je, da je treba otroke NAUČITI spati. Naučiti. Ne znajo. Ne vedo, kdaj morajo zaspati, kdaj vstati. Treba jim je priučiti bioritem. Veliko novorojenčkov ima čisto zmešan bioritem, ko pridejo iz porodnišnice. Ponoči bi jedli, podnevi spijo cel dan...

Ko sva z L. prišli iz porodnišnice, je bilo tako. Ponoči se je zbujala na 3h, včasih tudi na 2h. Začela sem jo zbujat čez dan in jo malce 'matrat', da je na 2h jedla.

Spalnica:

- popolna tema,

- dojenje ob nočni lučki, ki jo čimprej izklopim, ko pristavim,

- odprto okno (pozimi tudi),

- tetra plenica, zmočena z vodo, za vlago,

- previjanje ob res nujni situaciji (bruhanje, polivanje).

 

Zdi se mi, da je pomemben ritual pred spanjem. L. sva en mesec po rojstvu dajala spat ob 9h. Po enem mesecu sva jo začela dajat spat ob pol 8h, kakšen dan tudi ob 7h. Pred spanjem poskrbim za to, da se dve uri prej zbudi in je do zaključka dneva budna. Kravice, pa dojenje, pa kupčka, pa previt, skratka, telovadba sem in tja. Pol ure pred spanjem jo skopam, namakam, o negi novorojenčka in čebričkanju sem že pisala... Sledi dojenje. Zdi se mi pomembno, da gre L. v posteljo (svojo) budna in zna tudi sama zaspat. Seveda se nama še kdaj zgodi, da zaspi med dojenjem, ampak naj se na to ne navadi. Zavijem jo v štruco, obložim iz obeh strani, zmolim zanjo Angelčka, poljubček dobi in pobožam jo. Vsak večer enako. Enako zaporedje. L. se zbudi sedaj enkrat na noč v povprečju. Rekord ima do 5h zjutraj, res sem ponosna nanjo!

 

Pri J. je bilo zelo podobno (rojen je tudi oktobra, januarja smo prvič vsi trije prespali noč). Bila so obdobja joka, ampak ni bilo prehudo. To, da otrok sam zaspi je super naložba, če mislite imeti še kakšnega otroka. Zvečer (ob pol sedmih ali sedmih) J. rečem, da sedaj je pa čas za spanje (vedno je neka fora, ali gre opica spat, klešče, žaga, karkoli že in tudi on mora - malokdaj se upira). Zmoliva Angelčka, sedaj ima obdobje, da mu moram zapet pesmico, požgečkam ga malo, poljubčkam in grem iz sobe (vse skupaj ne traja več kot pet minut). Včasih kliče, naj ga še pokrijem, ampak v večini zaspi sam, brez kakršnihkoli problemov...  Spi do cca. 7h, pol 8h zjutaj (ker ima za ponoči še pralne plenice, mu jo zamenjam ob 22h, pobožam, spi dalje).
Ne predstavljam si, da bi imela z njim težave pri spanju, hkrati pa bi morala (občasno sama) poskrbeti še za novorojenčico, ki resnično potrebuje mamo in njene prsi. :)

 

Kar je zanimivo, pa je to. Starši jamrajo, da njihovi otroci ne spijo. Morajo jih držati za roke, ležati zraven, se dojiti, čohljati, ne vem, kaj še vse. To je vse fino, luštno, ampak, zakaj je treba to početi zvečer, pred spanjem? Ne moremo tega početi čez dan? Zakaj bi starš moral zvečer ležati z otrokom, da zaspi? Kaj pa potrebe moža in žene? Počitek, dobra knjiga, pospravljanje, obešanje cunj, pisanje bloga :), večer z možem/ženo na kavču,...? Vem, vse lahko počaka na jutri, otroci bodo še prekmalu šli iz gnezda,... Ampak, ali se ne moremo imeti radi čez dan?
Zagovarjam ljubezen, srečo, čutenje, povezanost, dojenje 100%. Ne pa odvisnost. In to, da otrok ne more zaspati brez prisotnosti enega od staršev, je 'odvisnost'.

 

Obstaja recept za spanje otrok. Včasih (žal) morajo malo pojokati. Ampak, to je super naložba za naprej. Meni sploh ni žal, da sva z možem J. naučila spati, sedaj imava čas za to, da to naučiva še L. Je na dobri poti. :)