Preden sem postala mama, sem imela ogromno prostega časa, ki sem ga lahko izkoristila kakor sem želela. Veliko sem igrala odbojko, hodila na aerobiko ali podobno skupinsko vadbo, občasno v savno in v polni meri skrbela za svoje telo in zdravje.
Sedaj je situacija podobna, še vedno imam veliko prostega časa (praktično vsak večer, ko gre mali spat), ni pa mi več toliko do tega, da grem vsak večer nekam, kjer se prešvicam oz. znorim in pokurim odvečno energijo, ampak mi je to v povprečju dovolj enkrat tedensko (včasih sicer malo pogrešam, da bi šla še enkrat na teden več), zadovoljna sem z umirjenim večerom, čuvam malčka in se po skrbi za red v hiši (od pospravljanja do obešanja in zlaganja perila) zelo z veseljem posvetim knjigi, kakšnemu filmu na računalniku (v dobri družbi moža), rada pišem blog. :)
Prioritete SE spremenijo.
Za mano je čudovit petek in sobota. Preživela sem ju v družbi super ljudi, vse druži ena zelo pomembna stvar, ki je ODBOJKA. To je od 3. razreda OŠ moj najljubši šport. V življenju sem mu posvetila kar nekaj časa, trenirala sem jo 12 let, v srednji šoli pa sem pričela pomagati voditi treninge in s tem nadaljevala 7 let. Nekaj teh se je med seboj v pričetku tudi prekrivalo.
Zakaj mi je odbojka tako priljubljen šport? Zato, ker v prvi meri druži ljudi s enakim interesom, ker je nenasilen in nekontakten (ne prenesem ruvanja, ščipanja, vlečenja za lase in podobnih izjemnih športnih oblik obnašanja, ki so del nogometa, košarke, rokometa, ipd.), ker je ekipen in zahteva sodelovanje in pozitiven duh celotne ekipe. Ker ga lahko igra praktično vsak, ne glede na višino, težo ali starost. Ker je enostavno zame NAJLEPŠI ŠPORT NA SVETU...
Pa da se vrnem na razmišljanje na začetku. Situacija se je spremenila. Priznam. Predvsem v moji glavi. Vsako uro (ali pa še več) sem se spomnila na sina in premišljevala, ali že spi, kaj dela in kako se ima. Pa ne zato, ker ne zaupam v njegovo varstvo možu ali dedku in babici, sploh ne, ampak zato, ker je v moji zavesti 24h na dan. Zato sem odšla en dan prej domov. Ker sem rada z njim in ker bom jutri zjutraj, ko se bo zbudil, najsrečnejša, ker ga bom prva ugledala in to ne bo moja babi Boža Roža, ki bi morala zaradi tega ob 4h zjutraj vstati in ga priti čuvat (prišla bo vseeno kasneje, za družbo). ZATO, KER GA IMAM, DA GA IMAM. Ne zato, da bo v varstu. In to, da sem šla za eno noč in dan od doma, je zame dovolj. Poskrbela sem tudi za svoje potrebe in svoj prosti čas (praktično prvič, odkar imam otroka), sedaj pa sem spet mama. V srcu sem čutila, da je dovolj. In to je tudi zadosten razlog zame.
Zelo lepo mi je bilo in super sem se imela, ampak vem, da se bom tudi jutri lepo imela z J.
Pa lep večer še naprej. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za Vaš komentar! :)