Večerno ustvarjanje se je za J. res začelo s čopičem, ustvarjal je kot pravi umetnik. Barve je menjal, vanje pomakal čopič, z njim veselo puščal sledi, seveda oblečen v bojno ustvarjalno obleko za te priložnosti, pripravljen na najhuje. :)
In kmalu... je bila barva v ustih (kot pravi moja babica B. ima J. izreden nagon za preživeje...:)). Prav vse, ampak res vse, poskusi (tudi K. brikete).
Tudi sekunde ga ne smeva izpustiti izpred oči, ko ima ob sebi prstne barve, saj bi vse pojedel. in polizal... :)
Ko je ugotovil, da niso tako slabega okusa in čisto po nesreči dal roko na svojo umetnijo, je ugotovil, da tudi z roko lahko ustvarja (sicer ni prvič, ampak zanj je tako izgledalo), je nadaljeval s pomakanjem prstov v barve in ustvarjal z njimi in dlanmi. Pravo veselje ga je bilo opazovati. Trajalo je toliko časa, dokler lončki z barvo niso bili popolnoma prazni oz. je bila barva že tudi povsod tam, kjer sploh ne bi bilo treba...:)
Sledila je kopel, a so bile posledice temu navkljub vidne...
Zabaval se je, midva pa ob tem, ko sva ga občudovala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za Vaš komentar! :)