TOGOTA / TRMA / JEZA / ŽALOST... KAJ PA ZDAJ???

Pride dan, ko otrok 'pogrunta', da z jokom lahko marsikaj doseže. No, ne pri nas doma. :)

Danes sva imela z J. popoldne cello 'sceno'. Ko gledava knjige (pa smo spet tam), mora pospraviti tisto, ki sva jo že pogledala in si lahko potem izbere novo. Danes jih je kar nosil in nosil. In sem zahtevala, da pospravi knjigo, pa je iz jeze oz. kakorkoli že temu rečemo- nestrinjanja- vrgel knjigo na tla. Povedala sem mu, da se knjige ne meče na tla in naj jo pobere, pa bova potem pogledala drugo. Ni se 'strinjal'. Metal se je ob tla, jokal, hotel vzeti žogo, pa nisem pustila, se spet metal, jokal, nehal, me pogledal češ 'a bo kej rekla?'.
Nisem popustila. Sigurno sem mu 15 krat rekla, da ko bo pobral knjigo, bova pogledala eno drugo, ki je super. Ni in ni popustil. Stavek sem obrnila in ga začela spraševati: 'J., ali pogledava tole knjigo?' in mu jo molila pred nos. Takoj je nehal jokati, se začel pobirati, v tem pa jaz: 'Najprej poberi knjigo, potem bova pa pogledala'. Pa spet na tla, ponovi vajo.
Malo se nam je sicer mudilo, ampak sem si mislila, tudi če sploh ne gremo, vztrajala bom do konca.
Po cca 16. neodobravanjih je (revež) popustil. Pobral knjigo, mi jo dal v rook, se stisnil k meni. Sledila je pridiga. :)
'J., veš, knjig se ne meče na tla in z njimi lepo ravnamo. Knjiga je zelo žalostna in jo boli, če jo vržeš ob tla.'
Obrisala sem mu krokodilje solze in v hipu je bil nared za novo knjigo. Malo sva jo pogledala, potem pa smo se hitro odpravili. :)

Pride tak dan, taka situacija in še več jih bo. Pomembno je, da smo vztrajni, da vemo, zakaj in pri čem vztrajamo. Če se zavedamo, da otrok razume, kaj od njega zahtevamo in mu to jasno povemo in pokažemo (če je še mlajši), bo to slej ko prej sprejel in naredil, kot želimo.

Tole je bila knjiga, kamen spotike... Ampak končni cilj- bila je na kavču.

Pa lep, sproščen večer! :)