Enkrat, ko na svetu še ni bilo J., niti še ni bil na poti, me je moja druga babi M. peljala na Lipoglav (bila pa je že Kali)... Kako mi je bilo všeč! Od takrat naprej, pa vse do J. cca. 1 leta (ko še ni bil tako težak za nosit), sem šla zelo velikrat tja. Tam so čudovita visoka drevesa, ko zelenijo, je kot v pravljici. Vedno pojejo ptiči, lahko se sliši žolno (prav danes sem jo, pa ne eno), če imam srečo, pa vidim tudi srne (Kali jih seveda ne opazi- če pa že, se ustraši in jo ucvre stran- hecen je tale moj LOVSKI pes- no, hvala Bogu, da je tako, glede na to, da jaz nisem lovec.:)).
Danes sem se tja odpravila kar po dolgem času, tokrat ponovno sama s Kali. Gozd še ni zaživel, še vedno je zelo opustošen in podrt zaradi žledi, kar malce žalostna situacija. No, dobra točka je ta, da je bil v gozdu traktor, kjer so se očitno ljudje ukvarjali z nastalo situacijo...
Smrdljivka (moja priljubljena divja hrana, poleg regrata) še ni pognala. Pa sem jo potihem kar malo pričakovala. Pa prihodnjič. Sem pa zato na vrhu vasi nabrala celo vrečko regrata. Jej, to bo v prihodnjih dneh moje kosilo, kako sem srečna, ko ni treba kuhat!:) En krompir, jajce, pa regrat, z bučnim oljem! Z lahkoto tudi brez vsega! MMMMMMMM... Kaj bi si človek sploh več lahko želel? J. ga bom pa zmiksala v skuto in mu ga namazala na kruh (solate še nekako ne konzumira). Lepo mi je! Lepo nam je! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za Vaš komentar! :)