KAKO PRIPETI LUPINICO Z AVTOMOBILSKIM PASOM?

 

Za uvod ena anekdota.

Ko sva z možem pričakovala prvega otroka, sem ga prosila, naj gre pred porodom enkrat poskusno montirati lupinico v avto. Ni hotel, po moško, 'ah, eno lupinco bom pa že zapeu!?...Hm.

 

Ko smo se z dojenčkom odpravljali iz porodnišnice, sem imela res strašne bolečine. Komaj sem hodila, solze so mi tekle, ipd... Mož je bil seveda v totalnem šoku (predvsem zaradi mene, se mi zdi). Pa se peljemo cca. 5 min, pogledam otroka in on mene gleda! Začnem se smejat, jokat, vse v enem. Rečem možu, da otrok naju ne sme gledat, mora biti obrnjen nazaj. Pa smo se ustavili in mož je popravil lupinico. :)

 

Včeraj pred vrtcem, ko sva šla z možem po otroka, me je 'zadelo'. Spet. Na sprednjem sedežu prastarega avtomobila vidim dojenčka v lupinici (dva večja sta sedela zadaj), privezanega popolnoma narobe. Rekla sem si, čas je, da na to temo nekaj napišem, namreč, velikokrat, res prevečkrat vidim dojenčke v lupinici, ki niso pravilno privezani, da o starejših otrocih sploh ne govorim....

 

Kako privezati dojenčka v lupinici z avtomobilskim pasom?

 

1. Na sprednjem sedežu lahko lupinico vozimo le, če se v avtu da IZKLOPIT ZRAČNA BLAZINA (moj avto je prestar in te funkcije nima, zato lupinice nisem mogla voziti spredaj).

 

2. Otrok mora biti obrnjen tako, da se vozi VZVRATNO.

 

3. Otroka moramo s pasom (v lupinici) ZATEGNITI ČIM BOLJ (da gre med otroka in pas en prst).

 

4. Lupinica mora imeti ROČAJ DVIGNJEN.

 

5. Krajši del pasu, ki ga odrasli pripnemo čez pas, gre čez lupinico (nad otroškim pasom), del, ki ga imamo odrasli čez prsi, pa ZA LUPINICO (za zatič). Avtomobilski pas ZATEGNEMO, kolikor se le da.

 

6. V primeru, da imate v avtu ISOFIX bazo, težav s privezovanjem ni, pomembno je le, da je ročaj lupinice med vožnjo v pokončnem stanju.

 

 

Za boljšo ponazoritev prilagam video, poglejte si ga. Naprej od 0:40s.

 

Srečno pot!

NA LETALO Z DOJENČKOM IN MALČKOM

J. med čakanjem na vkrcanje

 

Med poletjem smo se odpravili na potovanje na drug kontinent za šest tednov (z otrokoma, starima 8m in dobrih 2,5 let). Ne bom pisala o dogodivščinah, ki so se nam pripetile, temveč izključno o tem, kako je potekala priprava na let in let sam.

 

Pred odhodom sem se pri letalskih družbah pozanimala ali sprejmejo otroški sedež, lupinico in voziček na letalo in kako je s transportom teh otroških pripomočkov, ki na daljšem potovanju še kako pridejo prav. Le-ti so mi vsi potrdili, da naj ne bi bilo nobenih težav. Tudi na internetu sem brskala in prav tako našla informacije, da to gre.

 

Prav na vsa letala (zamenjali smo jih osem), smo brez problema spravili vse tri omenjene stvari. Avtosedeža so nam pri odvzemu prtljage vzeli, ampak dali na posebno mesto, saj gre ta oprema med bolj varovano prtljago. Voziček smo oddali tik pred vstopom na letalo, odnesli so ga mislim da k avtosedežema, ampak bistvo je bilo, da smo ga lahko koristili na letališču do samega poziva na letalo (in še kako prav nam je prišel!).

 

Pri vkrcanju na letalo imajo družine z majhnimi otroki prednost. Mi smo jo le redko izkoristili, saj sva z možem želela, da otroka skačeta, brcata žogo in se gibljeta čim dlje (najdaljši let je trajal 11h). Zato smo se vkrcali zadnji in le-to se nam je zelo dobro obrestovalo.

 

Na letu, ki je trajal 5h, so nas dali sedet narazen. J naj bi sedel sam (2,5 let), jaz na svojem sedežu z L. (8m) in mož posebej. Vsak zase. Na to res nisem bila pripravljena, zato smo lepo prosili, naj nas dajo sedet skupaj in bili smo uspešni, ni pa nujno, da bi naši želji ustregli. Ne vem, kje bi se morali zmeniti, da bi nam karte dali skupaj. Hvala Bogu, se je dobro izteklo. Drugače let ne bi bil prijeten... Na tem istem letu nismo dobili niti enega toplega obroka, samo prigrizke (arašide, prestice in pijačo), zato smo bili kar lačni in komaj čakali, da pristanemo, poberemo prtljago in gremo jest! :) 

Ko potujemo z majhnimi otroki je treba imeti na letalu s seboj dovolj hrane in pijače. Enkrat so nam banano zavrnili, drugič spustili skozi. Vsekakor se na letališču vedno da kupiti (po check inn-u) hrano in pijačo, ki jo brez dvoma lahko nesemo na letalo. Skozi check inn pa ne spustijo vsega. Z adaptiranim mlekom za L. nisem imela nikjer težav, čeprav je bila embalaža že prej odprta in 500g.

 

Med vzletanjem in pristajanjem je moral biti J. (ki je imel svoj sedež), privezan, tako kot midva, L. pa je bila v naročju enega od naju z možem in privezana s pasom za dojenčke (pripne se na naš pas). Na krajših letih tega pasu za dojenčke nisva dobila, sva jo dala v Bobo in je bilo super.

 

 

Med samim letom niso pustili, da bi J. spal na tleh, moral je biti na sedežu. L. je, na daljših letih dobila košek, ki je do 10kg, kjer je spala. Super! Brez njega bi bilo potovanje veliko težje.

 

L. med raziskovanjem koška

 

Moram priznati, da sem se pred potovanjem kar spraševala, kako bodo stvari potekale in moj strah je bil odveč. Potovanje tja je bilo sicer veliko bolj naporno kot nazaj, saj je bila ura taka, da otroka nista spala skoraj nič, nazaj pa praktično cel (daljši) let.

 

Veliko je govora o tem, da otroci ne znajo izenačevati pritiska med vzletanjem in pristajanjem. L. sem med tema dvema dogodkoma ponudila dudo, stekleničko ali pa sem jo dojila. J. pa je med vsakim vzletanjem dobil liziko (sicer sem nasprotnica lizike in jo je na letalu dobil prvič), izkazalo se je za super uspešno. Ne samo, da ni bilo nobenih težav s pritiskom, J. je bil nad navdušen (pa ne samo zaradi letala)! :)

 

J. z dedijem med čakanjem na vkrcanje

 

Potovanje z dojenčkom/malčkom je definitivno naporno, ampak vredno vsake sekunde! Ko bomo/če bomo imeli še možnost, kmalu spet kam odletimo...:)

 

Pa prav lep pozdrav!

Lea

 



KAKO ODVADITI OTROKA OD PLENIC?

Saj veste, poletje je idealni čas za odvajanje od plenice. Vse lepo in prav, če je otrok takrat dovolj star in zrel za to. Midva sva se za začetek odvajanja (z možem) :) odločila lanskega junija, ko je bil J. star 1 leto in dobrih 7 mesecev. Izgledalo je, da mali že približno ve, za kaj se gre in sva rekla, zakaj pa ne (plus, da me je moja prijateljica nahrulila, kaj dela otrok v plenici, saj je že dovolj star, da bi bil brez). Ok, pa sva mu dala plenico dol. Velikokrat mu je ušlo. Velikokrat je lulal ob drevesu, na kamen, na avtomobilsko gumo, vsepovsod, da je bilo le dovolj atraktivno in zanimivo. Ko smo bili na dopustu, sva bila še vedno zelo optimistična. Lulal in kakal je v morje, ali pa na kahlo. Super! No, ja... Ni bilo tako rožnato, kot se mi je takrat zdelo. Vse do konca januarja (2015- J. star 2 leti in 3 mesece) sem prala, spirala pokakane gatke, večrat dnevno- včasih tudi po šestkrat. Sedaj lahko rečem, da je čez dan J. čist. Ne uide mu več, ne kaka več v gatke, ampak gre ves navdušen na stranišče, kjer 'bere' knjigo in zraven opravlja svoje potrebe. Večje in manjše. Pove, ko ga tišči.

Menim, da sva ga prekmalu dala iz plenice, ampak, ker so bili topli meseci, ni bilo težko. Tudi mrzle smo nekako 'pregurali'. Vsekakor ne moremo preko tega, da je otrok suh takrat, ko je za to zrel (J. še ni bil), predvsem pa, ko se tudi sam odloči, da je dovolj mokrih in pokakanih gatk. Lahko se vržemo na glavo (kot sva se midva), pregledujemo slikanice, se o tem pogovarjamo, delamo razpredelnice s kljukicami, mu dajemo štampiljke... Vse to je super, ampak otrok pač mora biti za to zrel in pika. Proti koncu (januarja 2015), ko se mi je včasih zdelo, da se kdaj zanalašč pokaka ali polula v gatke, ker že ve, za kaj se gre, sem poskusila tudi s tem, da jih je moral (pokakane) sam oprati in se sam stuširati. Kako dobro se mu je zdelo!! :) Bil je najbolj navdušen pralec daleč naokrog... Super je, če se zrelost in pripravljenost otroka na odvajanje na stranišču (jaz sem bolj za stranišče kot kahlo) poklopita s poletjem, a kljub temu mi ni žal za niti ene gatke, ki sem jih v tem obdobju 8 mesecev oprala. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi naredila enako, saj je imel namesto vročih plenic v tem obdobju vedno suho rito. Je bilo pa naporno, predvsem, ko se je rodila še L. Takrat je bilo poleg vsega joka treba še gatke prat...:)

Pomembno pa je, da moment, ko otrok JE pripravljen in zrel za gatke, tega ne zamudimo, saj je potem pot še bolj trnova. Kdaj pa to je? Bolje prej, kot prepozno, če vprašate mene.
Na tem mestu gre posebna zahvala še vzgojiteljicama, ki sta brez vsakršnih dvomov stali za najino odločivtijo in se tudi onidve močno namatrali... Pa da o tašči in tastu ne govorim. Hvala!

 

Srečno in uspešno odvajanje od plenic Vam želim. :)

Lea

PRVI TRIJE MESECI Z DVEMA OTROKOMA Z DVOLETNO RAZLIKO

 

 

O tem, kako sva J. pripravljala na prihod novega družinskega člana, sem že pisala. Kako je bilo?

Ko je L. prišla iz porodnišnice, je J. izkazoval do nje neizmerno ljubezen. Božal jo je, nenehno je želel biti zraven pri negi, jo ljubčkal, želel pestovat ipd. V odnosu do naju (z možem) pa je izkazoval stisko. Vse je bilo ne, nič mu ni bilo prav, zelo težko sva mu na kakršenkoli način ugodila. Težko, težko mu je bilo sploh priti naproti. A je ta kriza (hvala Bogu) minila po cca. enem mesecu. Prišla sva na stare tirnice v odnosu z njim, a kmalu je prišla še ena. Tudi to smo uspešno prebrodili. Sedaj je spet 'stari J.', kot mu rada rečem. Vodljiv, nasmejan, dobre volje, srečen otrok pač.

Ko sva z L. prišli iz porodnišnice, mi je mož res velikansko uslugo delal s tem, da je skoraj vsako dopoldne in popoldne animiral J. in K. (psico) s tem, da so šli ven iz stanovanja. Jaz sem bila prisiljena počivati, čeprav je bil moj porod čudovit in bi šla z največjim veseljem naslednji dan na odbojko. :) Tako sva se lahko midve z L. povezali, se crkljali, jaz pa sem lahko počivala. Ta čas sem rez izkoristila za to, saj sem želela ob prihodu moža in J. domov, vso svojo pozornost nameniti J., da se ne bi počutil preveč odrinjenega.

Prvi mesec je L. praktično prespala, se dojila in previjala. Potem pa se je začelo jokavo obdobje. Ne bi ji prisodila krčev, res nisem vedela, kaj bi lahko bilo. Zato je bilo drugi in tretji mesec zame resnično zelo naporno obdobje. Ko sem bila sama z obema, sem bila znervirana, saj se sploh nisem mogla posvetiti J., ker je želela L. nenehno biti v naročju oz. še bolje, biti na prsih. Ko sem šla k pediatrinji, se je izkazalo, da je premalo pridobila na teži, to pojasni, zakaj je nenehno jokala. Ampak meni se do pregleda sploh ni sanjalo, da bi imela premalo mleka. Vsi pravijo, da če otrok dovolj sesa, se mleko naredi. Pri meni se žal ni. Očitno. Jedla sem dovolj, počivala tudi (kolikor se pri dveh otrocih pač da), pila čaj ipd. Skratka, bilo je res naporno. Začela sem dodajat umetno mleko, s solzami v očeh... (v celem dnevu za vse skupaj niti ne en obrok, pa vseeno). L. je v dveh tednih takega ritma pridobila 500g. In, postala je drug otrok. Nič več ne joka, zadovoljna je, lahko se zaigra tudi sama, ne joka takoj, ko v jo odstavim od prsi, skratka, zadovoljna je. In zato sem zadovoljna tudi jaz. Posledično J. In mož, seveda. :)

Pa lep pozdrav,

Lea.

DOJENJE IN PREMALO MLEKA...

Spomnim se dne, ko mi je moja dobra prijateljica razlagala, kako hudo ji je, ker nima dovolj mleka za svojega dojenčka. Matrala se je in matrala, bila je že čisto obupana. Jaz takrat še nisem imela svojih otrok... Slišim se, kako sem ji rekla:' Potrudi se, kolikor moreš, pristavljaj čim več, če pa ne gre, pač ne gre. Ne hodi preko svojih meja. Daj mu mleko v prahu. Koliko jih je že zraslo gor na prahu...'.
Danes se s temi težavami soočam jaz pri svoji 3-mesečni deklici. Pristavlja se in odklaplja, joka, ni zadovoljna...  Doji se cel dan, pa ni sita. Jaz delam vse, da bi mleko bilo, a ga očitno žal ni dovolj. Dodajam ji malo, čisto po malo, saj je moja velika želja še dojiti. A silišim se, razumno, kako sem svetovala moji prijateljici. Razumno. Sedaj vem, kako se je ona takrat počutila. Ni dober občutek. Zdi se ti, da ne moreš zadovoljiti lastnega otroka, da si nemočen, ne dovolj dobra mama. Ta občutek je nadležen. Kar ne gre in ne gre izpod kože. Moj mož tudi pravi, nič hudega, tako pač je. Ampak le tiste, ki si želimo dojiti, pa nam morda trenutno ne uspeva, vemo, kako je...

Ne razumem žensk, ki se že v začetku odločijo, da ne bodo dojile. Kaj je lahko namreč lepšega kot to, da kadarkoli in kjerkoli nahraniš svojega otroka? Dojenje je posebna vez z otrokom, posebno preživet čas, ki ga nameniš le njemu... Zato vse tiste, ki se soočate s podobnimi težavami, ne se pustit! :=) Vztrajajte in vztrajajte. Ampak vseeno pomislite tudi nase. Težko je, ampak če ne gre, pač ne gre. Morda pa čez kak dan spet 'zalaufa'! Srečno, doječe matere! :) 

BOŽIČ IN POČITNICE!

Božič je eden izmed dni v letu, ki so mi zelo ljubi. Vedno ga preživimo v krogu širše družine. Pojemo, zmolimo, predvsem pa se veliko najemo. :)



 Naslednji dan smo se odpravili na Pokljuko na počitnice! L. je prvič osvojila Blejsko kočo, uživa v Bobi.

Sankali smo se, tudi po ravnem. J. je užival, ko me je 'vlekel' na sankah!

 

 

Pred hišo sta J. in mož naredila veliiiiikega snežaka.



Na koncu počitnic pa je J. preizkusil tudi nove tekaške smuči, ki sva mu jih kupila na sejmu. Veselo je naredil par korakov, tekel še ni. Pa prihodnjič! :)

 

 

 

Super je bilo in čisto prehitro je minilo! Želim Vam vse dobro!

 

 

NA MORJU DECEMBRA...

Oh, rada imam morje... V vsakem letnem času. Šli smo na izlet... Bilo je krasno!

PRIDE DAN...

... ko je težko. Tudi meni se to kdaj (sicer res redko) zgodi, čeprav sem zelo pozitivna, polna upanja in energije na splošno.

Ampak trenutno so težki dnevi. Zame. Malčica bi bila nenehno na prsih čez dan (zaenkrat samo dojim, vztrajam, vztrajam, vztrajam...). Ni dovolj, da je v naročju, mora cuzat. Joka, samo da jo odložim za 5 min... In zame je to, ko imam doma še J., zelo naporno. Ne morem se mu nič posvetit, rabi me, imam slabo vest. Popolnoma sem izčrpana, rabila bi dva dni, da se naspim, pa vem, da trenutno ni mogoče... Vsaj noči so mirne. Saj vem, da je to veliko, ampak me dan tako izčrpa, da ne vem, če se sploh spočijem ponoči...

Hvala Bogu, je vsaj J. prišel nazaj na stare tirnice in je res pravi sonček. Priden, pomaga, boža L., ji daje poljubčke,... z njim res skoraj nimam dela...

Da ne boste rekli, da pišem same pravljice. :)

Pride težek dan, ampak tudi mine. Naj mine čimprej.

Lahko noč!

STE NEPRESPANI? :)

Vedno več vas je, ki me sprašujete, kako to, da najina otroka spita...

 

Pa enkrat pisarija na to temo.

 

Prepričana sem, da za spanje dojenčkov in malčkov, ter s tem posledično tudi mame in očeta, obstaja recept, ki deluje pri večini otrok.

 

Poznate rek, da se v enem gnezdu otroci med seboj zelo razlikujejo? ... Ni nujno.

 

Moje mnenje je, da je treba otroke NAUČITI spati. Naučiti. Ne znajo. Ne vedo, kdaj morajo zaspati, kdaj vstati. Treba jim je priučiti bioritem. Veliko novorojenčkov ima čisto zmešan bioritem, ko pridejo iz porodnišnice. Ponoči bi jedli, podnevi spijo cel dan...

Ko sva z L. prišli iz porodnišnice, je bilo tako. Ponoči se je zbujala na 3h, včasih tudi na 2h. Začela sem jo zbujat čez dan in jo malce 'matrat', da je na 2h jedla.

Spalnica:

- popolna tema,

- dojenje ob nočni lučki, ki jo čimprej izklopim, ko pristavim,

- odprto okno (pozimi tudi),

- tetra plenica, zmočena z vodo, za vlago,

- previjanje ob res nujni situaciji (bruhanje, polivanje).

 

Zdi se mi, da je pomemben ritual pred spanjem. L. sva en mesec po rojstvu dajala spat ob 9h. Po enem mesecu sva jo začela dajat spat ob pol 8h, kakšen dan tudi ob 7h. Pred spanjem poskrbim za to, da se dve uri prej zbudi in je do zaključka dneva budna. Kravice, pa dojenje, pa kupčka, pa previt, skratka, telovadba sem in tja. Pol ure pred spanjem jo skopam, namakam, o negi novorojenčka in čebričkanju sem že pisala... Sledi dojenje. Zdi se mi pomembno, da gre L. v posteljo (svojo) budna in zna tudi sama zaspat. Seveda se nama še kdaj zgodi, da zaspi med dojenjem, ampak naj se na to ne navadi. Zavijem jo v štruco, obložim iz obeh strani, zmolim zanjo Angelčka, poljubček dobi in pobožam jo. Vsak večer enako. Enako zaporedje. L. se zbudi sedaj enkrat na noč v povprečju. Rekord ima do 5h zjutraj, res sem ponosna nanjo!

 

Pri J. je bilo zelo podobno (rojen je tudi oktobra, januarja smo prvič vsi trije prespali noč). Bila so obdobja joka, ampak ni bilo prehudo. To, da otrok sam zaspi je super naložba, če mislite imeti še kakšnega otroka. Zvečer (ob pol sedmih ali sedmih) J. rečem, da sedaj je pa čas za spanje (vedno je neka fora, ali gre opica spat, klešče, žaga, karkoli že in tudi on mora - malokdaj se upira). Zmoliva Angelčka, sedaj ima obdobje, da mu moram zapet pesmico, požgečkam ga malo, poljubčkam in grem iz sobe (vse skupaj ne traja več kot pet minut). Včasih kliče, naj ga še pokrijem, ampak v večini zaspi sam, brez kakršnihkoli problemov...  Spi do cca. 7h, pol 8h zjutaj (ker ima za ponoči še pralne plenice, mu jo zamenjam ob 22h, pobožam, spi dalje).
Ne predstavljam si, da bi imela z njim težave pri spanju, hkrati pa bi morala (občasno sama) poskrbeti še za novorojenčico, ki resnično potrebuje mamo in njene prsi. :)

 

Kar je zanimivo, pa je to. Starši jamrajo, da njihovi otroci ne spijo. Morajo jih držati za roke, ležati zraven, se dojiti, čohljati, ne vem, kaj še vse. To je vse fino, luštno, ampak, zakaj je treba to početi zvečer, pred spanjem? Ne moremo tega početi čez dan? Zakaj bi starš moral zvečer ležati z otrokom, da zaspi? Kaj pa potrebe moža in žene? Počitek, dobra knjiga, pospravljanje, obešanje cunj, pisanje bloga :), večer z možem/ženo na kavču,...? Vem, vse lahko počaka na jutri, otroci bodo še prekmalu šli iz gnezda,... Ampak, ali se ne moremo imeti radi čez dan?
Zagovarjam ljubezen, srečo, čutenje, povezanost, dojenje 100%. Ne pa odvisnost. In to, da otrok ne more zaspati brez prisotnosti enega od staršev, je 'odvisnost'.

 

Obstaja recept za spanje otrok. Včasih (žal) morajo malo pojokati. Ampak, to je super naložba za naprej. Meni sploh ni žal, da sva z možem J. naučila spati, sedaj imava čas za to, da to naučiva še L. Je na dobri poti. :)

ODZIV J. NA PRIHOD NOVOROJENČICE L.

 

O tem, kako sva J. pripravljala na prihod novorojenčka (spola nisva vedela, govorili smo o dojenčku oz. bratcu ali sestrici), sem že pisala TUKAJ.

Ko je J. prvič videl L. v lupinici, je bil nasmeh, ki se mu je razlezel čez obraz, tako iskren in lep, da ga ne bom nikoli pozabila. In ti nasmehi ter iskrena ljubezen do sestrice trajajo vse do danes in naj nikoli ne ugasnejo. J. vsakič, ko gre od doma, meni skoraj pozabi dati poljub, L. nikoli. Vedno jo gre pogledat, poboža jo in ji reče 'tau tau' (čau čau). :) Ko pride domov, bi najraje s čevlji, bundo in kapo vred letel pogledat, kje je in jo pobožal. Ko dojim, jo ljubčka, se je dotika z licem, glavo, ipd. Ko podira kupčka, jo tepta po riti, ko jo previjam, sodeluje in ji maže noge,...
Druga zgodba pa je njegov odnos do naju. Z dnem, ko je L. prišla iz porodnišnice, se ukvarjava z zelo povečano trmo. Sedaj je že bolje, ampak en mesec je bilo vse 'ne', bil je nevodljiv, težaven in življenje je postalo kar malce naporno. Sedaj se stvari postavljajo nazaj na stare tirnice, ampak še vedno ni 'stari' J...

Mož je šel v privh 14 dneh dvakrat na dan z njim in psičko v gozd, tako da sem jaz lahko počivala po porodu. Res sem se trudila, da sem se vsak trenutek, ko nisem dojila in je bil J. doma, ukvarjala z njim. Se mu posvečala. Ga gledala. Da je videl, da nimam samo L., ampak še vedno tudi njega.
Ampak dejstvo je, da se je življenje spremenilo. Nama z možem je še lepše, ampak za J.  je bil to v prvem mesecu predvsem šok. Manj časa je imel predvsem mene, atija kar naenkrat ogrooooomno, le kako naj taka mala otroška glava ve, da se bomo imeli super, sedaj, ko nas je pet! :)
Vztrajava. Drživa se dogovorov, ki jih skleneva z možem med seboj, trudiva se, da naju ne bi izsiljeval... Naporno je, ampak uspelo nama bo! Trma je v večini primerov del odraščanja, pri enih otrocih pride z določenim letom, pri drugih ob določenih življenjskih prelomnicah. J. jo doživlja sedaj in upam, da bo kmalu minila.

J. do novega leta ne bo obiskoval vrtca. Tako sva se odločila, da bomo čim manj bolni. Veliko nama pomagata moževa starša, ki lepo skrbita za J. cca 2-3 dopoldneve/teden, da se jaz lahko posvetim dojenčici. Ko pa smo vsi trije doma, je kar pestro. Najbolj neugoden moment je, kadar dojim (kar je čez dan zaenkrat še kar pogosto in kar dolgotrajno), J. pa se zaenkrat sam še ne zamoti dovolj časa in takrat začne plezati po meni, oz. zahteva od mene pozornost, ki mu je ne morem dati... Ko pa se L. ne doji, se mu polnoma posvetim. Kaj ustvarjava, zlagava kocke, reževa, riševa, ipd. Če potegnem črto, lepo nam je! :) In tudi trma bo minila...

Lep večer želim!

IGRA Z ZDROBOM...

Igra s hrano mi načeloma ni všeč (lačnih je danes na svetu preveč)... ampak danes sem navkljub temu J. ponudila posodo z zdrobom, ki ga imamo toliko, da ga ne bomo pojedli v naslednjih 3 letih... Uspela je! Mali je bil za mizo zelo dolgo časa.

Najprej je z leseno žličko zdrob dajal v posodo. Zanimivo, sploh ga ni zanimalo, da bi ga potipal z roko. Šele potem, po dolgem času, je poskusil, pa mu ni bilo všeč, ker je bil med dejavnostjo tako napet, da je imel vlažne roke in se mu je vse lepilo gor. :)

Kasneje sem v zgrob napisala črko, on pa se je trudil ponoviti.

Z lepilom sem na karton oblikovala črko A in številko 1, ki jo je posipal z zdrobom. Črke smo tako z različnim peskom (bolje, kot s hrano) že oblikovali v vrtcu, otroci so bili predšolski, tako da smo potem s črkami tvorili imena in besede. Šli smo se prepoznavanje črk s tipanjem (zaprte oči), prepoznavanje besed s tipanjem ipd. Ideje mislim, da sem 'ukradla' iz knjige 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi Montessori...

 

Za konec pa sta se s prababico igrala še z lijem iz papirja in nato še s pravim. Igra je vsekakor uspela, mali je bil zadovoljen in navdušen, na koncu pa je seveda svojo pesem zapel sesalec. :)

 

 

 

Lep večer!